brzina-vrlina

očala, kontaktnice, teleskopske, foto in druge lečeregularno poslušalstvo chefove omiljene radio stanice je gotovo že kdaj naletelo na simpatičen spidnjaški jingl, v katerem je slišati izjavo takratnega direktorja: sem peter barbarič, direktor radia študent/nimam veliko časa, zato poslušam hitro in učinkovito glasbo … in ker je bilo v tistih časih težko biti direktor, je kmalu nastal še en zelo podoben jingl: sem robert vrtovšek, špiker radia študent/ne dobim honorarja, zato poslušam težko in depresivno glasbo … chefova kuhinja danes ponuja odgovor obema in posledično vsem, ki ste v kateri od omenjenih stisk … iz piskra namreč že diši po ultra preprosti in mega dobri lečini juhi …
pred lečo v kuhinji imamo v naši domovini kar rešpekt – mimo irancev na poljanski cesti se ne spomnim kakšne birtije , ki bi jo ponujala … mogoče se leča sliši preveč medicinsko/znanstveno in misel ob imenu leča pobegne h konveksno/konkavnemu bajanju pri fiziki za osmi razred ali pa vsaj k prav nič prijetnemu pogledu na človeka, ki si kontakno verzijo tlači v široko razprto oko … ponavadi tudi v kakšnem receptu težijo s prednamakanjem in podobnimi zamudnicami … chef pa lečino župo naredi kar po eni siciljanski bližnjici in zanjo ne porabi nič drugega kot:

  • pol kile rjave leče
  • pest sušenih paradajzov (če nimaš nenaoljenih suhih, ki jih sicer zadnje čase prodajajo tržnični suhosadjarji, jih mogoče lahko narediš tako kot jaka, ali pa uporabiš etine vložence, le da boš te dodal na koncu kuhe)
  • eno čebulo
  • eno steblo zelene (ali dobro pest zeleninega perja)
  • spo (sol-poper-olivc)

lečo speri, odcedi in butni v kastrolo, kjer ji dodaj nakockano čebulo, paradajze in zeleno … zalij s toliko vode, da je bo za ene dva centimetra čez namirnice in zavri … pol ure po začetku brbotanja preveri, če je dovolj vode, še pol ure kasneje pa, če je župa (no, leča) že kuhana … osoli in popopraj, če si zajeban lahko tudi s kajencem … zdaj lahko začneš z variacijami: če si premisliš in nočeš župe, ampak samo lečo, odlij vodo preč in lečo postreži s kakšno kuhano dimljeno klobaso … če hočeš kremno župo, še malo pokuhaj in jo kremiraj s paličnjakom, če hočeš da v kremi kaj plava, pa pred mletjem vzemi ven nekaj zajemalk gošče, ki jo potem seveda vrni nazaj … vodo lahko prilivaš ali odvzemaš po okusu jedcev ali namenu (če boš za župo na mizo del kuhano kračo, potem pač postrezi redkejšo, kot pa če gre za stand-alone južino … če jo boš snedel tako kot je, postrezi zraven popečen in s strokom česna nadrgnjen (ali celo z ribancem gratiniran) kruh, pred serviranjem pa z brizgalno brizgo dodaj dobrega olivca …

soundtrack: earthling – soup or no soup

Advertisements

4 thoughts on “brzina-vrlina

  1. Danes smo naredili lečino juho in špagete v pečici; po dolgem času smo se spet spravili kuhat, bilo je zabavno, hitro in nadvse okusno-hvala za recepte. Naslednji oreh za stret je svinjska ribica, ki se že nekaj časa valja po zasneženi komori-predlog z grozdjem in figami, morda za ta čas ni najbolj primeren-zato bomo veseli, če g. Napotnik ali cenjeni bralci lahko priporočijo eno simpl in okusno obdelavico.

  2. hja, betty, prvo hecno svinjskoribje napotilo je najti že tukaj … če se ti zdi pa svinjsko ribo grešno v stew dajati, potem pa tudi ni težave: sol, poper, majaron, česen, mleta kumina, žlička medu, olivc – pa imaš mažo s katero premaži schweinfisch in ga najprej do rjavega opeci na vroči ponvi, potem pa dokončaj v pečici na 180 stopinjah (hm, o tajmingih kar cvikam kakšno konkretno rečt, ampak 15 minut bi moralo bit dost … potem pa naj še kakšnih 5 minut počiva … če je ob rezanju še krvavec, ga na ponvi še hitro dopeci in je) … z medaljoni pa itak lahko delaš marsikaj: osnova je vedno hitra peka na vročem, potem pa z vinom/vodo/tekočino zalij ponev in povri – dodaj še dišavje in/ali gobe ali kapre ali olive/paradajz ali sladko smetano ali gorčico ali …

  3. Sploh po tem, ko sem pričel v lečo vsuvati začimbe v skladu s prakso indijske “dal” tradicije, se težko ločim od tega živila. V nobenem receptu pa še nisem naletel na svarilo, kot ga vsebuje spletna stran Špara, da namreč: “vse stročnice vsebujejo sestavine, ki imajo celo vrsto strupenih učinkov. Z mehčanjem in kuhanjem postanejo te snovi neškodljive, vodo, v kateri smo lečo kuhali, pa moramo obvezno zliti vstran. Lečo nato ponovno zavremo v sveži vodi in jo kuhamo naprej, dokler ne doseže željene trdote.” A ni te vode ful škoda? Tudi moja babi je vedno delala fižolovko skupaj z vodo, v kateri se je fižol kuhal.
    Mnenje?

  4. hja, sem malo pokukal v bukve, konkretno v debelinko harolda mcgeeja “on food & cooking” … bottom line: dejansko so v stročnicah neki toksini, ki človeku ne denejo ravno blagodejno, ampak na srečo se te strupke eliminira zelo enostavno: z dolgotrajnim kuhanjem – skratka, ne jej surovih stročnic … ker se nekaj toksinov izloči že med namakanjem, je priporočljivo tudi to, da vodo, v kateri se stročnice namakajo odliješ in jih nato skuhaš v frišni … vode, v kateri se je fižol (ali leča …) kuhal, pa nikar preč! … babice že vejo!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s