evo, prvi letošnji resen kos odsotnosti od monitorjev, sestankov, urniških usklajevanj, špikeraja in ostalih drobnarij ki sicer polnijo piščev delovni vsakdan je mimo … 16 dni in 3.448 km je padlo mimo z blitz/shwoooooost efektom (z drugimi besedami: kao da se nije ništa desilo), a v glavah, pa tudi na sd karticah je ostalo kar nekaj spominskega materiala, iz katerega se bo dalo črpat, ko bo spet na sporedu kakšno sluzasto zgodnjefebuarsko jutro … no, memorije pravzaprav prav pridejo že zdajle, pri prebolevanju popočitniške depresijice, ki se človeka oklene, ko razpakira nasoljene brisače … prvi memorialni zapis tkorat prihaja iz 41.893269 stopinj zemljepisne širine in 16.160867 stopinj zemljepisne dolžine, kjer jee vsak dan (in to večkrat) dopoldne in popoldne moč ugledati tegale gospoda,

ki suvereno, doborovoljno in s smelim ter lahkotnim korakom vleče za sabo svoj voziček, v katerem ima naloženo brdo koščkov kokosa … model je bil interesanten ne le zaradi kulinaričnega firbca, ampak tudi iz oglaševalskega stališča, saj za razliko od plažnih ponujavcev kičeraja ni izbral taktitke direktnega težakanja z vztrajnim tiščanjem robe v fris potencialnega kupca, ampak se je poslužil tzv. jesiharske metode … se pravi, da je svojo oferto oznanjal z glasno vokalno interpretacijo enega in istega napeva … prisluhni:

super jingleček, ti rečem … po dveh poslušanjih ga že imaš v ušesih in ko nato enkrat na prigovarjanje dece (kar je v resnici bolj prikladen izgovor kot kaj drugega) le kupiš ta coco, ugotoviš, da je res bello in nato vsak dan nestrpno čakaš, kdaj boš iz daljave zaslišal prepoznaven zvočni signal …  ko pride bliže, pristopiš iz si za un ali tre euro poleg frišnega, dišečecega in sočnega kokosa kupiš še ogled po taljansko teatralnega, a stajliš spiranja eksotičnega sadeža … signor cocobello, kakor smo ga poimenovali, je tako s svojim elegantnim in frajerskim performansom suvereno skinil titulo najbolj simpatičnega salesmana letošnje poletne sezone … bravo!

(napovednik: v naslednjem memorialnem zapisu se bomo odpravili v (ja, v in ne med ali po, ampak v diamante … stay tuned!)

razgrajajoč črevesni virus je dodobra pokosil mladinski pogon zgornjekašeljske ekipe … zgornji in spodnji odvod sta otročad precej zmatrala, ji pregnala rdečico z lic in pobrala kakšno kilco … to slednje bi bilo sicer dobrodošlo pri njih rejnikih, pri njiju pa ni ravno fino … zatorej smo nemudoma začeli biti boj za pridobivanje kilc in se ga lotili na koncu, ki gre otroškim ustom najbolj v slast … če je kdo pričakoval kaj drugega kot čokoladno torto, je udaril mimo:

naštimat takole torto je otročje lahko, zato smo njeno kreacijo zaupali petletnemu minichefu … intervjuju z avtorjem, v katerem razloži osnovni postopek priprave,lahko prisluhnete, če kliknete na playgumb tu spodaj:

sicer pa smo stvar pozavgali iz cicidoja, podrobnejša navodila, ki smo jim sledili, so na voljo tukaj. Tortica je dovolj sočna on its own, lahko pa služi tudi kot ajnfohni biskvit za nadgradnjo z raznimi kremastimi filami, oblogami in namazi … ampak zato ni bilo časa, ker smo jo prej snedli … ja, pomagali smo tudi tisti, ki naj bi težo izgubljali in ne pridobivali, hehe …

soundtrack: fat boys – all you can eat