kokobelo

evo, prvi letošnji resen kos odsotnosti od monitorjev, sestankov, urniških usklajevanj, špikeraja in ostalih drobnarij ki sicer polnijo piščev delovni vsakdan je mimo … 16 dni in 3.448 km je padlo mimo z blitz/shwoooooost efektom (z drugimi besedami: kao da se nije ništa desilo), a v glavah, pa tudi na sd karticah je ostalo kar nekaj spominskega materiala, iz katerega se bo dalo črpat, ko bo spet na sporedu kakšno sluzasto zgodnjefebuarsko jutro … no, memorije pravzaprav prav pridejo že zdajle, pri prebolevanju popočitniške depresijice, ki se človeka oklene, ko razpakira nasoljene brisače … prvi memorialni zapis tkorat prihaja iz 41.893269 stopinj zemljepisne širine in 16.160867 stopinj zemljepisne dolžine, kjer jee vsak dan (in to večkrat) dopoldne in popoldne moč ugledati tegale gospoda,

ki suvereno, doborovoljno in s smelim ter lahkotnim korakom vleče za sabo svoj voziček, v katerem ima naloženo brdo koščkov kokosa … model je bil interesanten ne le zaradi kulinaričnega firbca, ampak tudi iz oglaševalskega stališča, saj za razliko od plažnih ponujavcev kičeraja ni izbral taktitke direktnega težakanja z vztrajnim tiščanjem robe v fris potencialnega kupca, ampak se je poslužil tzv. jesiharske metode … se pravi, da je svojo oferto oznanjal z glasno vokalno interpretacijo enega in istega napeva … prisluhni:

super jingleček, ti rečem … po dveh poslušanjih ga že imaš v ušesih in ko nato enkrat na prigovarjanje dece (kar je v resnici bolj prikladen izgovor kot kaj drugega) le kupiš ta coco, ugotoviš, da je res bello in nato vsak dan nestrpno čakaš, kdaj boš iz daljave zaslišal prepoznaven zvočni signal …  ko pride bliže, pristopiš iz si za un ali tre euro poleg frišnega, dišečecega in sočnega kokosa kupiš še ogled po taljansko teatralnega, a stajliš spiranja eksotičnega sadeža … signor cocobello, kakor smo ga poimenovali, je tako s svojim elegantnim in frajerskim performansom suvereno skinil titulo najbolj simpatičnega salesmana letošnje poletne sezone … bravo!

(napovednik: v naslednjem memorialnem zapisu se bomo odpravili v (ja, v in ne med ali po, ampak v diamante … stay tuned!)

pridobivanje teže

razgrajajoč črevesni virus je dodobra pokosil mladinski pogon zgornjekašeljske ekipe … zgornji in spodnji odvod sta otročad precej zmatrala, ji pregnala rdečico z lic in pobrala kakšno kilco … to slednje bi bilo sicer dobrodošlo pri njih rejnikih, pri njiju pa ni ravno fino … zatorej smo nemudoma začeli biti boj za pridobivanje kilc in se ga lotili na koncu, ki gre otroškim ustom najbolj v slast … če je kdo pričakoval kaj drugega kot čokoladno torto, je udaril mimo:

d-kejk

naštimat takole torto je otročje lahko, zato smo njeno kreacijo zaupali petletnemu minichefu … intervjuju z avtorjem, v katerem razloži osnovni postopek priprave,lahko prisluhnete, če kliknete na playgumb tu spodaj:

sicer pa smo stvar pozavgali iz cicidoja, podrobnejša navodila, ki smo jim sledili, so na voljo tukaj. Tortica je dovolj sočna on its own, lahko pa služi tudi kot ajnfohni biskvit za nadgradnjo z raznimi kremastimi filami, oblogami in namazi … ampak zato ni bilo časa, ker smo jo prej snedli … ja, pomagali smo tudi tisti, ki naj bi težo izgubljali in ne pridobivali, hehe …

soundtrack: fat boys – all you can eat

mc laush

prvi stari bradonja še nima na glavi mitre, kaj šele da bi že vihtel svojo zlato škofovsko palico in ga biksal naokrog … trenutno ma firtoh okrog pasu in peče piškote:

miklevževa pečica

no, a vidiš, da res? a kako da vem? ker sem bil zraven … in sem jih – ker sem bil tok pridkan letos – en protfanček dobil za domov:

p'škoti

mmm, mandljevi, s kakavom in rjavim cukrom … pa še recept, da mu jih ne bo treba še zate pečt:

  • 15 dek mletih mandljev
  • 75 gramov temne čokolade
  • 25 gramov navadnega (se pravi necukranga) kakava v prahu
  • 10 dek rjavega sladkorja
  • 25 gramov moke
  • 2 beljaka
  • ščep soli

čokolado nalomi in jo stopi v vodni kopeli, malo ji pomagaj z mešanjem, ko bo vsa sopljena pa jo odstavi… v skledi zmešaj mandlje, sladkor, sol, moko in kakav … v drugi skledi iz beljakov stepi trd sneg in ga vmešaj v mandljevo mešanico … na koncu prilij še topljeno čokolado in vse skupaj na hitro zamesi v testo … naredi disk, ga zavij v tatanko folijo in vsaj za eno uro postavi v hladilnik … preden se lotiš valjanja, pripali pečico na 220 in narahlo pomokaj pult … testo razvaljaj približno na pol centimetra debelo in izreži piškote in jih polagaj na s peki papirjem obložen pekač … ostanek testa stlači skupaj, spet razvaljaj itd, dokler ne porabiš vsega … piškote peci 6 minut, če hočeš, da bodo na sredini še mehki, če hočeš imeti pa cele trde hrustljavčke, pa  jih pusti v pečici še dve minut dlje … popolnoma jih ohladi in pospravi v kuki džar … vkolikor jih seveda ne boš kar takoj začel mleti skupaj s šalco toplega mleka …

soundtrack:  moon baker –  shot deep (produced by nicolay)

sprostitvena terapija

zaporedje z obvezami naphanih šihtnih dnevov, minichefovih čudnih dveurnih vročin in poblaznelega našponanega tempa sem in tja, je s seboj prineslo tudi kolateralno škodo: izpraznjenje zmrzovalniško hladilniških zalog in za kosila/večerje komajda kaj drugega kot brzinsko kombiniranje ostankov v kaj okusnega … no, preživeli smo, kaj da ne in danes, ko se vse skupaj začenja vračati v normalne tire, je napočil čas za popoldansko večerni bazični cook na srednje proge (z razvajenjem za zgonjena starša, da je bolj zanimivo) … par ur meditativnega rolinga na treh kvadratnih metrih chefovinske kuhinje je to popoldne obrodilo: 18 hrustljavih polnozrnatih kruhkov, govejo juho, jesihflajš, zamrznjenega razkosanega piščanca, piščančji font, ta hitro pilečo pašteto, čokoladnega musota (v datumsko primernih srčkastih modelih) in sveže narolane široke rezance, ki jih je chefica okopala v svoji legendarni no-nonsense tartufni kopeli:

ta-ta-tar-ta-tar-tartuf

recept za preživljanje udarniškega kuhinjskega popoldneva za pravega kuhinjskega macho-rja pa gre takole: Nadaljujte z branjem