Tag Archives: kruh

kontra

Posted on by
4

za božič so verjetno na vsaki slovenski mizi v povprečju tri potice … ker tako pač kao mora bit, orehe je treba porabit, da ne ratajo žaltavi pa prazniki so, ane, in se ne spodobi zgolj navadnega kruha mleti med zobovjem, če se že za kuhano vino švercamo tako, da namesto pravega pripalimo kar zračno-osvežilski surogat iz rubrike bizarke … u kontro vsej prazničnodišavni maniji vam chef predstavlja čisto preprost recept za čisto polnozrnat kruh, ki je, še posebej popečen na toasterju, čisto najboljši 100% polnozrnatec, kar jih znam napečt:

crni-toast

v bistvu gre za neko naspidirano & popreproščeno verzijo kruha lenuha … že res, da ne gre čisto brez mesenja, ampak po dveh minutah le tega si z delom praktično že končal in do kruha s konkretno, hrustljavo skorjo in mehko, sočno, lukenj polno sredico te ločita le še dve uri prazničnega zabušavanja … takole ga bomo: Nadaljujte z branjem→

rdeči trojček (pikantno!)

Posted on by
5

ker nam je odhajajoča vlada naredila tako dobre cajte, da kruha sploh ni treba kupovati, ampak ga bajdvej, kolikor ga pač potrebuješ, vzameš iz bližnjega samopostrežnega smetnjaka, se mi je zdelo spročeno in uravnoteženo, da za državljanske želodce poskrbijo tudi – kot politično korektno čivkajo na nacionalki –  najverjetnejši bodoči oblastniki … pa da vidimo, kaj nam ima za ponuditi rdeči trojček? … ker na borčija, gregita in katko, dokler se ne zmenijo kako in kaj, še ne gre računati, bo treba iz smetnjaka izvlečeno krušno podlago obložiti z njihovimi surogati: paradižnikom, rdečim fižolom in rdečo redkvico … kdo je kdo? … najprej borči: on je od vseh treh najbolj rdeč, taljansko šmekerski, na nakaterih soočenjih je švical kot orošen pomidor v jutranji rosi in kao prevzema odgovornost za spremembe, se pravi da že zdaj verjame, da bo dober tudi ko bo olupljen vložen v piksno, sušen ali spremenjen v kečap … skratka, borči ne more bit nič drugega kot paradajz … gregi je bolj zajeban tip igrača … zdrži na dolge proge, ko že misliš, da ga ni več, ugotoviš, da je samo malo odždel v špajzi in da je zdaj nazaj, v malo drugačni, precej bolj očitni obliki kot prej … gregi je torej rdeč fižol … katki tako ostane redkvica: rdeča samo zunaj, sicer pa nedolžniško bela, sveža, rahlo (a seveda ne preveč) pikantna in kot ženska v špici slovenske politike redka – redkvica, indeed … in kaj bomo z njimi? … tole:

  • 1 zrel paradižnik
  • 1 skodelica kuhanega rdečega fižola
  • 2 redkvici
  • pol žličke pikantnega pimentona
  • ščep suhega origana
  • olivc, sol
  • dve rezini kruha (če v smetnjaku slučajno ni nobenega, zamesi rženca)

ponvico pristavi na ogenj in jo dobro razgrej … paradajz nakockaj na polcentimetrske kocke in stresi na vročo, naoljeno ponev … zacvrčalo bo! in tudi mora, ker je prav tako … malo zmanjšaj ogenj (malo!) in pusti, da se paradižnik cmari par minut … dodaj fižol (po možnosti še z malo vode, v kateri se je kuhal), potresi s pimentonom (ali pikantno (ali blago) papriko), soljo in origanom, premešaj ter pusti brbotati do željene gostote … kruh popeci, nanj naloži robo iz ponve, preko tega pa še na tanko narezano osoljeno redkvico …

p.s.: za pikantnost se gre zahvaliti nikomur drugemu kot (blogerskemu so)drugu titu …  ki je pimenton svojeročno uvozil iz barcelone in ga doniral uredništvu kruha & vina … muy gracias!

soundtrack: beastie boys – 3 the hard way

rženc za začetnike

Posted on by
2

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole: Nadaljujte z branjem→

o imenu tega bloga

Posted on by
3

bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Nadaljujte z branjem→