kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale
tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole:
- 300 g ržene moke
- 700 g polbele moke (tip 850)
- dve žlički soli
- dve žlički cele kumine
- 15 g kvasa
- približno pol litra mlačne vode
- dober deci navadnega jogurta
obe moki, sol in kumino zmešaj v veliki skledi … če je mrzlo in je moka hladna jo malo segrej (15 minut v pečici na 50 stopinj ali 15 pa sekund v mikrovalovki) … kvas nadrobi v skledico, dodaj približno četrtino vode in razmešaj, da se kvas stopi … v moko naredi jamico in vanjo zlij raztopljen kvas, preostalo vodo in jogurt … počasi vmešavaj moko v tekočino, tako da nastane mehko, a ne lepljivo testo … z rženo moko je včasih križ, ker ne veš, kako vlažna je zato boš testo mogoče moral malo korigirati: če se ti bo zdelo premokro dodaj (žlico po žlico, prosim!) malo bele moke, če pa bo trdo ali bodo na dnu sklede ostajale drobtine dodaj (žlico po žlico, prosim!) malo mlačne vode … ko se testo lepo drži skupaj, ga stresi na pomokan pult in mesi vsaj 10 minut … oblikuj kuglo, jo daj nazaj v skledo, pokrij s folijo in pusti, da se podvoji … to zna trajati tudi več kot dve uri, zato bodi potrpežljiv … vzhajano testo stresi na rahlo pomokan pult in pritisni z dlanmi, da stisneš zrak iz njega … testo razdeli na pol in iz vsake polovice oblikuj oval … z robom dlani naredi jašek vzdolž ovala in prek njega prepogni obe polovici, tako da dobiš fletno rženo klobaso, no štruco … štruci položi na pekač in sicer tako, da je stik/šiv spodaj, zgornji del pa je gladek in lepo dizajniran … pokrij in pusti vzhajati do podvojitve volumna, tokrat jo boš mogoče odnesel s samo uro in pol čakanja … pečico nažgi na 220, odkrij štruci in ju z ostrim nojžčem parkrat zareži … peči ju približno 35 minut, ali dokler poden štruce votlo ne zadoni … ohladi na rešetki … kruh bo ostal svež vsaj tri, štiri dni, če ga boš jedel sam, pa bo zlahka preždel tudi mesec ali dva v zmrzovalniku … potoastaj ga in premaži s skuto, zmešano z bučnim oljem in obloženo z rezinami redkvice … ali s špehom in česnom … ali z rezinami dimljenega lososa … ali …
soundtrack: desmond dekker – hey grandma
Jaz tudi prisegam na kisel ržen kruh. Korošica pač. Čeprav bica ni imela kje peči kruha, me je dovljkrat peljala k prijateljici, ki ga je.
Čakam na pravi kisli recept. Tačas bo pa ta tudi vredu 😀
Pred par tedni sva z očetoma šla na Koroško obujat spomine. Odraščal je v Dravogradu in hodil na gimnazijo v (ali na?) Ravnah, z bratom pa sva do bicine smrti v Dravograd hodila na počitnice. Bilo je prelepo. Familija je stanovala v proštiji pri cerkvi sv. Janeza Evangelista, čisto nad Dravo, malo pred elektrarno. Pekarna je bila par minut stran, poleg rženega kruha, ki ga je tudi naša bica rezala natanko tako, kot Napotova – mogoče sta hodili v isto dekliško šolo, kjer so jih učili rezanja kruha? – pa so se mi zdeli najbolj imenitni peklensko trdi bledorjavi bonboni, ki niso imeli posebnega okusa, jih je bilo pa lepo gristi. Poleg tega pa so jih prodajali iz velikih steklenih kozarcev. Super. Koroški kruh je najboljši kruh na svetu. Na žalost pa v tisti pekarni ni več prodajalne, vsaj našel je nisem.