krofovski napo-tki

1. če se le da, si naroči praktični prikaz priprave krofov od kakšne obvladaške matere ali babice … v pisanih navodilih je toliko spremenljivk, da boš zihr kje zajebal

2. če si braveheart in krofov ne kaniš streči drugemu kot sebi, lahko ignoriraš prvo pravilo in se priprave lotiš sledeč kateremu od napisanih receptov

3. če si ekstremistični braveheart, boš za osnovo vzel ivačičev recept, ki je celo tako zajeban, da ne dovoljuje naknadnega vbrizga marmelade, ampak jo je treba že prej stlačiti med dve okrogli fliki testa, stisniti in ponovno obrezato pa take fore … prav zato se mi zdi od majstra pošteno, da recept zaključi z naslednjim opozorilom: Izdelava krofov terja dobro moko in precej vaje in znanja. Vendar ne obupajte, če vam prvič ne uspejo. Natančno preberite navodilo in spet poskusite. Sicer pa včasih krofi iz preprostega testa bolje uspejo. Le tako dobri niso. … skratka, rekreativni pustni peki krofov tle nimamo kej iskat …

4. ker druga klasičnokuharska avtoriteta, torej vendelina, nima podobnih “i told you so” opozoril,  je zelo možno da se boš lotil priprave po njenem receptu … toda pazi! jeba je seveda v tem, da je tukaj opozorilo skrito v small print na koncu recepta: Krofi bodo imeli lep venec, če ne bo v kozici več kot dva prsta maščobe in če le-ta ne bo prevroča in tudi ne premalo razgreta. Krovi pa ne smejo biti prehajani in ne premalo vzhajani. …. z drugimi besedami, če je vse ravno prav, bodo krofi v redu, če ne pa ne … s tem, da ne dobiš nobene informacije o tem kako narediš, da je vse ravno prav: kako na debelo razvaljaš testo? koliko časa naj vzhaja? kako vroče naj bo olje? koliko časa jih cvreš? … nič oprijemljivega, razen količin za testo …

5. kljub dvomom sem se letos spopadel z njimi, seveda ne z ivačičevimi “accident waitnig to happen”, ampak z vendelinskimi nedoločenčki … vse je šlo lepo, zajebal sem edino s temperaturo olja, ki je bila veliko, veliko previsoka in prvih šest krofov je prišlo vem v burkinofaškem odtenku … ko sem zmanjšal temperaturo, je bila očitno še vedno previsoka, naslednjih šest krofov se je namreč ponašalo s osončeno indijsko barvo … potem je lepih krofov zmanjkalo in zadnjih šest, ki so imeli lepo, svetlo rjavo zagoerelo solarijsko barvico in sredinski venček, je trpelo za druge sorte boleznijo … imeli so namreč tzv. oblikovno pokvečenost, ki sem jo še dodatno potenciral z neposrečenim intravenoznim vbrizgavanjem jagodne marmelade s pomočjo dresirne vrečke:

ne najlepši krof na svetu

6. ko bo leto naokoli se bom vrnil na tale post in postopal takole:

  • testo bom zamesil sledeč vendelininemu receptu na strani 411 v njeni bukli – dobra finta tega recepta je, da beljake stepeš v sneg, ki mu potem dodaš ostale sestavine (rumenjake, sladkor, limonino lupinico, topljeno maslo, rum) in vse skupaj s kvascem vmesiš v fifti-fifti mešanico ostre in gladke moke.
  • vzhajano testo bom narahlo, le s težo valjarja, razvaljal na centimeter in pol debelo …
  • izkrožene krofe bom vzhajal pol ure, jih obrnil  in vzhajal še pol ure
  • obrezke bom še enkrat zamesil, razvaljal in vzhajal in te drugorazdne krofe uporabil za testiranje temperature olja, kajti
  • največja jeba je doseči pravo temperaturo olja, zato bo prva runda pečenja namenjena tempreturnemu usklajevenju … v resnici je bolje, da je temperatura nižja, kot pa višja, brbotajao naj na izi …
  • vbrizgavanje marmelade bom izvajal z zato namenjeno plastično injekcijo in ne z vrečko, s katero je cela jeba in vse mezi ven …
  • tako kot letos bomo z veseljem pojedli vse spečene krofe, ker so domači ne glede na vse strokrat boljši od indutrijskih gomotlačencev (z izjemo frišno pečenih trojancev, jasno)

popotnica

iz amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti … naša posebna poročevalka iz kalifornije javlja, da v ogromni kantini losangeleke južnokalifornijske univerze strežejo enormne porcije študentnfutra, po katerih jako upade delovna energija in tudi volja, da bi isti dan, kot si snedel menzni obrok, dal v usta še karkoli drugega … on top of that je bila na dnu sicer dobrega burritota, ki ga je uničila naša poročevalka, skrita hudobna česnova omaka, s katero je 4ewa pregnala vampirje iz laboratorijev doktorja vernierja … poleg tega je menda moč na južnih obronkih centra angelskega mesta (torej severno od getoiziranega ingelwooda in south centrala) uzreti zavidljivo število premikajočih se omar, kitov in ostalega obesity materiala, katerega delež v populaciji poročevalka ocenjuje na 40% … zaznavna je tudi razlika v nakupovalnih navadah, saj menda vsaka mati, ki z mularijo pride v štacuno, kupiti pol le-te, s poudarkom na kamionskih količinah zamrznjene hrane … no, tudi mi imamo še nekaj hrane v zamrzovalniku, saj smo poročevalki za zadnji obrok pred odhodom v 13 ur leta oddaljeni kraj na njeno željo scimprali njoke z jurčki, in njih ostanek (jasno, da brez jurčkov) položili na -18 stopinj … tisti, ki jih je kljub rajzefibrski kepi v želodcu uspela pojesti, pa so izgledali takole:

farewell njoki

fletni, ane? … njoki so namešani po receptu iz srebrne žlice in preliti z enostavno, ampak carsko žemetno-svileno omako … v primeru, da se kdo od tvojih odpravlja na dolgo težko pot, te bo zagotovo nosil v lepem spominu, če postopaš po naslednji proceduri:

Nadaljujte z branjem

orasi, da krca!

naslov je vzet iz rambotove legendarne popevke (no ja, katera njegova pa ni legendarna?!)  o halid invalid hariju, v kateri mladi rambo upa, da bo z nasveti starega zabavljača zaslužil 150.000 švicarskih frankov, s katerimi si bo lahko kupil marsikatero hudo nujno reč, tudi za staru majku zube od crnca, da lakše može orasi da krcaaaaaa! … aman! … ker je omenjeno zobovje nekdo v naši familiji očitno dobil že prej, se je v zamrzovalniku kar nekaj časa valjala precej zajetna vreča oluščenih in očiščenih orehovih jedrc, ki so se te dni, ko pospešeno praznimo zaloge, znašli na spisku za nujno kulinarično obdelavo … ajdovca z orehi smo že uprizorili, pri zajtrku orehe polagamo na jogurt in vse skupaj zalivamo z medom, chefica jih je nekaj zmlela v mafine, ajdovi štruklji z orehi so še na čakalni listi, oni dan pa jih je kar nekaj končalo v sočni in dišeči sendvič piti:

ko tole žvečiš, ugotoviš, da gre za neke sorte križanca med orehovo potico in baklavo … kar pa pri vsem skupaj najbolj seka pa je to, da je razmerje fila:testo krepko v korist prvega … gospod orešnik, poglejte kako se to dela: Nadaljujte z branjem

rženc za začetnike

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole: Nadaljujte z branjem

izpolnjena želja

ko je bil minichefov besedni zaklad še precej manjši, kot je sedaj, kakšni dve leti in pol je moral imeti, smo si ga še drznili pobarati, kaj si želi, da naj mu prinese dedek mraz … kot iz topa je izstrelil da silup za kaslanje … pa ga je dobilo, skromno dete, tistega brez recepta in še kaj za zraven … za naslednjega dedka mraza si je blazno želel hama perlice, in ko mu jih je službeni deda mraz prinesel, je ves navdušen vpil: to sem si zaželel in to sem dobil! … prav ta stavek, ki ga sicer zdaj ob obdaritvah uporablja celotna familija, je včeraj ponovil še enkrat: med furo iz vrtca domov je najprej izjavil, da je tako lačen, da bi pojedel dvanajst pic, kasneje pa je številko najprej popravil v 37, kasneje pa celo v tisočmiljardtisočev … ker babychefica zaradi izrazitega ignoriranja katerkoli druge besede kot sshee in daaa, nima glasovalne pravice, je ostalo pri pizza planu, v katerega je bilo treba silom prilike vključiti še telečji file, ki je bil že odmrznjen v hladilniku … pizzeria napo.lee.tano je tako včeraj zagnala svoje peči in iz hladilniških ostankov na svetlo izvrgla tale dva diska, lepši izmed njiju je izgledal takole:

fensi špensi pizza is telečmu filejem

boljši pa precej podobno – v bistvu je šlo zgolj za variacijo na temo … če si firbčen, kako se tole scmari, beri dalje … Nadaljujte z branjem

puff daddy

predbralno opozorilo: ne spreglej kruhovinskega natečaja zlati silvo 08! no, zdaj pa le beri naprej …

hjou, tole ni samo še eden v vrsti vabljivih naslovov, s katerimi si marketinška divizija kruha in vina povečuje število klikov po tehle in-ter-pa-netnih straneh (a propos nič hudega slutečih firbcev, ki v tole čumnato uletijo pomotoma, naj povem, da je zaenkrat mnogo več onih, ki so sem pritavali iščoč hollywoodskega lepotana, kot pa fkk frikov) … o, ne, toliko ob kuhariji, šihtanju in true hiphopu pač spremljamo tudi hip pop, da vemo, da se seanu combsu ne reče več puff daddy, ampak p diddy … ampak če se fotr loti priprave maslenega testa, po angleško puff pastryja, kako naj potem prispevek o tem naslovim drugače kot sem ga? … nikakor drugače, je tako? … no, po že parkrat izvedenem procesu puffanja mi še vedno ni jasno, zakaj večina kuharskih majstrov (vključno z blumenthalom, ramseyem, jamiejem … ) joka in stoka, kako da je pa puff pastry res nekaj zamudnega in zajebanega in nepotrebnega in da naj raje kar kupimo zmrznjenega v štucuni! … ne bom ne, fakof! … cele špehe pišete o fondih, počasnem kuhanju, dvojnem ali celo trojnem cvrtju krompirčka, razkoščičevanju golobov in ne vem še čem, zraven se vam pa ne da navaljat enga navadnga puff pastryja in hujskate folk naj kupuje zmrznjen štacunski crap!? … sorči srči, takole pa ne bo šlo, saj je večina maslenega oz. listnatega testa, ki se valja po slovenskih freezerjih, narejenega s hidrogenizirano rastlinsko maščobo, ne pa z maslom … razlika je očitna (btw: kako se reče očitna, če se ne nanaša na oči ampak na ušesa – ušestna? uhotna?), če ne prej pa potem, ko se stvar peče in daje v usta … mmm, putrček yummmy! … 1.300 gramov puffkota ali listavca se lepo in brez frke naredi doma, razreže na tretjine in zamrzne … tretjina pričujočega bo v soboto končala kot ovitek za beef wellington (o tom potom), tretjina kot baza za čebulno-kozjesirske tatinčke na silvestrovo, tretjina pa bo ležala v freezerju do naslednje prilike za uporabo v naslednjem letu … mesing in valjavec pa potekata takole … Nadaljujte z branjem