legalni crack

moje osebno raziskovanje psihotropnih substanc se je sicer ustavilo pr tehaceju, kemikalije me nikoli niso zanimale, kaj šele da bi kdaj prišel do vrha zasvojljivosti, kjer menda še vedno caruje crack … gre za na sodo bikarbono cepljen kokain, ki naj bi ga cia – poznavajoč njegovo delovanje in posledice na psihofizično in socialno življenje uživalcev – pospešeno in kot ceneno drogo ufuravala v afroameriške skupnosti … se je pa oni dan primerilo, da je nekaj podobnega prišlo iz domače pečice: nekaj pocenskega, hrustajočega in neodoljivega, nekaj česar, ko enkrat začneš, ne moreš nehat glodat … heh, anglosaksonci že vedo, zakaj se hrustljavemu slanemu kruhku reče cracker … za izpraznjenje priobčene skledice:

krekrz

potrebuješ približno toliko časa, kot usain bold za 100 metrov teka, stotinko gor ali dol … seveda v tako kratkem času krekerjev ne boš utegnil nadgrajevati z namazi, ampak če si dan pred tem mlatil čompe in je v hladilniku ostal lonček skute z drobnjakom se splača doseči malo slabši čas uživajoč takele krekerje:

krek-skuta

takisto velja za njihove podobnike, namazane s ta hitro pašteto, tokrat zajčjo s tartufato:

krek-pasteta

in še bi lahko naštevali (tapenade iz črnih oliv s slaniki, liptaver, kaviar iz jajčevcev, tatarski biftek, guacamole … ma, vsak namaz gre gor! pa tudi siri, pršuti, salamce, olive …) … in ko jih zmanjka, lahko takoj napečeš nove, končal boš namreč v dvajsetih minutah … takole gre: Nadaljujte z branjem

puff daddy

predbralno opozorilo: ne spreglej kruhovinskega natečaja zlati silvo 08! no, zdaj pa le beri naprej …

hjou, tole ni samo še eden v vrsti vabljivih naslovov, s katerimi si marketinška divizija kruha in vina povečuje število klikov po tehle in-ter-pa-netnih straneh (a propos nič hudega slutečih firbcev, ki v tole čumnato uletijo pomotoma, naj povem, da je zaenkrat mnogo več onih, ki so sem pritavali iščoč hollywoodskega lepotana, kot pa fkk frikov) … o, ne, toliko ob kuhariji, šihtanju in true hiphopu pač spremljamo tudi hip pop, da vemo, da se seanu combsu ne reče več puff daddy, ampak p diddy … ampak če se fotr loti priprave maslenega testa, po angleško puff pastryja, kako naj potem prispevek o tem naslovim drugače kot sem ga? … nikakor drugače, je tako? … no, po že parkrat izvedenem procesu puffanja mi še vedno ni jasno, zakaj večina kuharskih majstrov (vključno z blumenthalom, ramseyem, jamiejem … ) joka in stoka, kako da je pa puff pastry res nekaj zamudnega in zajebanega in nepotrebnega in da naj raje kar kupimo zmrznjenega v štucuni! … ne bom ne, fakof! … cele špehe pišete o fondih, počasnem kuhanju, dvojnem ali celo trojnem cvrtju krompirčka, razkoščičevanju golobov in ne vem še čem, zraven se vam pa ne da navaljat enga navadnga puff pastryja in hujskate folk naj kupuje zmrznjen štacunski crap!? … sorči srči, takole pa ne bo šlo, saj je večina maslenega oz. listnatega testa, ki se valja po slovenskih freezerjih, narejenega s hidrogenizirano rastlinsko maščobo, ne pa z maslom … razlika je očitna (btw: kako se reče očitna, če se ne nanaša na oči ampak na ušesa – ušestna? uhotna?), če ne prej pa potem, ko se stvar peče in daje v usta … mmm, putrček yummmy! … 1.300 gramov puffkota ali listavca se lepo in brez frke naredi doma, razreže na tretjine in zamrzne … tretjina pričujočega bo v soboto končala kot ovitek za beef wellington (o tom potom), tretjina kot baza za čebulno-kozjesirske tatinčke na silvestrovo, tretjina pa bo ležala v freezerju do naslednje prilike za uporabo v naslednjem letu … mesing in valjavec pa potekata takole … Nadaljujte z branjem

izstradajmo mokarje

zamehurjeno pečeno testovse prevečkrat se zgodi, da kuhinjska omara, predvsem oddelek za testenine, mislije, moke in semenke radodarno ponuja zatočišče (bivak & prehrano) mokarjem, po domače tudi tenebrio molitor imenovanim … dokler je ta zalega v obliki brezglavo letečih mini vešč, se jo nekako da prenašati, seveda pa se celoten živaloljubski koncept sesuje v prah, ko med presejanjem moke na situ ostanejo beli črvički … adaptacija navijaške “ubi ubi ubi mokarja, mokarja, mokarja …” zaleže le kratkoročno, dolgoročno pa je nujno vsako odprto reč shraniti v steklenjaku, pa še potem ne moreš biti prepričan, da se kakšen ni prešvercal iz silosa … seveda pa nekaj zaleže tudi, če modelom zmanjšaš obroke, torej da kupuješ manjše količine njim všečne hrane, kar pa je v določenih primerih težko … mlince, recimo, slovenski štacunarji prodajajo kar na kile, v velikih vrečkah … in ker jih za nahranit družino na martinovo nedeljo porabiš približno petino vrečke, je ostalih 80% kot skaručna za mokarje … chef zato priporoča, da mlince, ker je ravno njih sezona, nasvaljkaš kar doma … takule ajnfoh je: Nadaljujte z branjem