moje osebno raziskovanje psihotropnih substanc se je sicer ustavilo pr tehaceju, kemikalije me nikoli niso zanimale, kaj šele da bi kdaj prišel do vrha zasvojljivosti, kjer menda še vedno caruje crack … gre za na sodo bikarbono cepljen kokain, ki naj bi ga cia – poznavajoč njegovo delovanje in posledice na psihofizično in socialno življenje uživalcev – pospešeno in kot ceneno drogo ufuravala v afroameriške skupnosti … se je pa oni dan primerilo, da je nekaj podobnega prišlo iz domače pečice: nekaj pocenskega, hrustajočega in neodoljivega, nekaj česar, ko enkrat začneš, ne moreš nehat glodat … heh, anglosaksonci že vedo, zakaj se hrustljavemu slanemu kruhku reče cracker … za izpraznjenje priobčene skledice:

potrebuješ približno toliko časa, kot usain bold za 100 metrov teka, stotinko gor ali dol … seveda v tako kratkem času krekerjev ne boš utegnil nadgrajevati z namazi, ampak če si dan pred tem mlatil čompe in je v hladilniku ostal lonček skute z drobnjakom se splača doseči malo slabši čas uživajoč takele krekerje:

takisto velja za njihove podobnike, namazane s ta hitro pašteto, tokrat zajčjo s tartufato:

in še bi lahko naštevali (tapenade iz črnih oliv s slaniki, liptaver, kaviar iz jajčevcev, tatarski biftek, guacamole … ma, vsak namaz gre gor! pa tudi siri, pršuti, salamce, olive …) … in ko jih zmanjka, lahko takoj napečeš nove, končal boš namreč v dvajsetih minutah … takole gre: Nadaljujte z branjem→