nabor kruhovih pomazank postane ob vsakodnevnem domačem zajtrku, sicer obveznem, ponavljam, obveznem, ritualu (no, da me ne bo kdo pofočkal hanžku, da teroriziram svoje najbližje – obvezno je obedovanje, izbor namirnic pa je demokratično svoboden) chefove rodbine vsake toliko časa ozko grlo … chefovi radarji to zaznajo, ko ob vprašanju kaj bo kdo za fruštk, sliši neke mevljajoče zvoke iz katerih potem nekako razbere mah, qwa pa vem … sej nč nimamo … marmelado? pašteto? putr? putr pa med? kislo smetano? (na tej točki se nebo ozre na minichefa, ki si izvoli kluhpaputlpasmetancopamalmeladopamedpasil – a vse to boš pojedu? – jaaa! … ampak res! … ja-ja-ja-jaaaaa!) … chefico smo za nekaj časa pomirili s toasti, ampak vseskor je bil čas, da se naredi nekaj, kar se že dolgo ni … jep, chef se je raznežil ob spominu na zimske počitnice leta 1991, ko je z dvema 314 let starima avtobusoma pobezljanih savskih in črnuških tabornikov z rdečo podlago fotrovih 207 cm dolgih elank rc gs (unih lepih plavih) prevozil vsak kamen na smučiščih jasna in donovaly v slovaških visokih tatrah … cinizem tukaj odklapljam in vam pa res priporočam vsaj ogled starega smokovca, ki je eno tako secesijsko avstroogrsko počivališče … no, da ne zaidemo: liptov, kakor se reče regiji je bil včasih ful večji in čist madžarski, zdaj pa ždi ob tromejo madžarska, poljsko – slovaški meji in posoja svoje ime na podorčju monarhije jako čislanemu sirnemu namazu … moja družina ga naravnost obožuje, bi rekla dr. suralova:
za liptavrčka je treba dobiti fine skute, najboljša bo ovčja ali kozja, ker je že sama po sebi bolj pikantna … vanjo potem slovakinje in madžarice mešajo vsega boga, pri čemer nikoli ne umanjka paprika v prahu … aktualna verzija v našem hladilniku je takale:
- četrt kile kozje skute
- tri žlice kisle smetane
- žlica kaper
- dve šalotki
- dva slana fileja (inčuna)
- sol, poper
- majhna pest peteršilja
skuto suvereno pretlači z vilicami in ji dodaj umešano kislo smetano (tu nekateri namesto smetane dajo zmehčan umešan putr – seveda količinsko manj kot smetane) … za šalotki se potrudi in ju lepo nakockaj in nato sesekljaj skupaj z inčunoma in kaprami … vmešaj tole sesekljanko in papriko, ter dobro obarvaj celo skledico … poskusi in dodajaj (odvzemati pač ne moreš več, ne?) … na koncu vmešaj še peteršilj (ali pač drobnjak) … liptauer najbolj seka na debelo namazan na kisel črn kruh (tu chefico obide slabost), jahko pa ga tudi vtakneš v pečeno rdečo papriko (če ti je kakšna ostala cela) in narežeš na fensi kolobarje, ali pa iz razgonjenih paprikinih filejev narediš partyjske jointke …
soundtrack: outkast – spread
kruh & vino 
Naša domača verzija vsebuje skuto, maslo namesto smetane (kar je dobro, nej slabo), šalotko, kapre, drobnjak, žličko ali dve zenfa, sladko suho papriko in naribano trdo kuhano jajce. Slani ribji fileji se nekako niso prijeli.
ja, zenf sugerira tudi wikipedijski zapis, ki omenja tudi kiml, ampak čebulo po drugi strani navaja samo kot opcijo – po mojem je šalotka tle not kar must … mažemo!
Naš gospodar si dostikrat za nedeljski zajtrk za okrevanje po sobotnem večeru (Vino na usnama & Co.) pripravi tole: pol skodelice skute zmeša s pol skodelice kisle smetane, doda kar nekaj sesekljane čebule (kdo bo pa lupil tisto šalotko….), sol in jednu malu žličicu tucane ostre paprike. Pa kajla črnega kruha, seveda. Pravi, da je po takem zajtrku kot ris…
Zdaj vem, da risi smrdijo po čebuli.
seseckaj, premešaj, namaži, udari, na juriš juhej partizan! … ko bo o tejle jutranji brala chefica ji bodo samo ob pomisli, da bi si to kdaj prištimal že za zajtrk, šle kocine pokonci …
Recept ni slab, vsekakor pa je slaba geografija. Obstaja poljsko-ukrajinsko-slovaška tromeja, obstaja tudi slovaško-ukrajinsko-madžarska tromeja. Povprečen atlas bi pomagal.
o šit, madona, pa res, kakšen šalabajzing! … poklekam na koruzo in se posipam s pepelom! … šit, pa tako lepo je bilo, ko je bila avstroogrska in ni bilo meja … aja, no, pa zdaj je evropa, pa spet ni notranjih meja … mogoče je pa power of liptaver prav to, da podira granice 🙂