nabor kruhovih pomazank postane ob vsakodnevnem domačem zajtrku, sicer obveznem, ponavljam, obveznem, ritualu (no, da me ne bo kdo pofočkal hanžku, da teroriziram svoje najbližje – obvezno je obedovanje, izbor namirnic pa je demokratično svoboden) chefove rodbine vsake toliko časa ozko grlo … chefovi radarji to zaznajo, ko ob vprašanju kaj bo kdo za fruštk, sliši neke mevljajoče zvoke iz katerih potem nekako razbere mah, qwa pa vem … sej nč nimamo … marmelado? pašteto? putr? putr pa med? kislo smetano? (na tej točki se nebo ozre na minichefa, ki si izvoli kluhpaputlpasmetancopamalmeladopamedpasil – a vse to boš pojedu? – jaaa! … ampak res! … ja-ja-ja-jaaaaa!) … chefico smo za nekaj časa pomirili s toasti, ampak vseskor je bil čas, da se naredi nekaj, kar se že dolgo ni … jep, chef se je raznežil ob spominu na zimske počitnice leta 1991, ko je z dvema 314 let starima avtobusoma pobezljanih savskih in črnuških tabornikov z rdečo podlago fotrovih 207 cm dolgih elank rc gs (unih lepih plavih) prevozil vsak kamen na smučiščih jasna in donovaly v slovaških visokih tatrah … cinizem tukaj odklapljam in vam pa res priporočam vsaj ogled starega smokovca, ki je eno tako secesijsko avstroogrsko počivališče … no, da ne zaidemo: liptov, kakor se reče regiji je bil včasih ful večji in čist madžarski, zdaj pa ždi ob tromejo madžarska, poljsko – slovaški meji in posoja svoje ime na podorčju monarhije jako čislanemu sirnemu namazu … moja družina ga naravnost obožuje, bi rekla dr. suralova: Nadaljujte z branjem→