seveda ne gre, da bi bil človek preveč navdušen nad uradniki (razen če temu občekoristnemu poklicu ne pripada sam), ki stvari vse preveč radi mnogo preveč zakomplicirajo … anekdote, kot sta tisti o evropskem diktiranju velikosti jagod in oporečnosti v krušnih pečeh pečenih italijanskih pizz imajo že dolgo brado, ampak tudi doma se najde kakšna uradniško prehrambena saga, kot je recimo tista o iskanju prave kranjske klobase … ker je iz poročila potrošniških varuhov razvidno, da kranjska klobasa izven pravilnikov spoloh ne obstaja, smo, glede na prijateljski obisk iz bruslja iskali drufo oficielno alternativo … ponudila jo je kar srebrna žlica, ki na strani 1100 beleži recept za saltimbocco alla romana in zraven podatek, da je to edina italijanska glavna jed z uradnim receptom, za katerega so se zbrani taljanski kuharji dogovorili na kongresu v benetkah leta 1962 … chefa zdaj seveda močno zanima, kaj točno je bilo s tem kongresom: so ga sklicali zato, da bi se zmenili za celo rajdo uradnih receptov, pa so po parih dnevih fajtanja sklenili kompromis samo za saltimbocco, ali so se dobili prav zato, da poenotijo svoja različna stališča o receptu za saltimbocco? in kako to, da so se morali prav usklajevati za eno tako ajnfoh reč, kot je saltimbocca, predvsem pa je nenavadno, da je v receptu krajšo potegnil olivnooljski lobi, saj je teletino po uradnem dogovoru treba žgati na putru, pa tudi to, da so se pozabili zmenit za sankcije – guido, ma ce te samo solo enkat vidim saltimbocco prasit sz moko, te bom naseskal molto, ves!!! … larousse o kongresu sicer molči (pa tudi recept malo vzvišeno odbrenka v treh vrsticah), vendar bralcu razloži, da je že res, da se s saltimbocco zdaj najbolj bahajo v rimu, vendar v resnici izhaja iz brescie, kjer saltimbocca v lokalnem dialektu pomeni skok v usta … kljub temu, da chef včasih prevozi oranžno luč, pelje kakšen kilometrček čez limito in račune plačuje s karanja vredno nekajdnevno zamudo, pa si pri saltimbocci ni upal modificirati 44 let starega dogovora … takole so se zmenili:

• osem majhnih, zelo tankih telečjih zrezkov ( – ali pač štiri večje deni na pol, v vsakem primeru pa kr zatež mesarju naj bodo res tanki, še najbolj fejst bodo od fileja ali oreha)
• štiri velike rezine pršuta (ali pač osem majhnih)
• osem lističev žajblja (in osem zobotrebcev)
• dober centimeter masla
• deci suhega belega vina
• sol

zrezkom odstrani morebitno zateglo navlako ob robovih, jih potolci z roko, narahlo posoli, ter na vsakega položi rezino pršuta in list žajblja, ter oboje pripni z ribniško solato (zobotrebcem, ne?) … v razgreti ponvi stopi maslo, počaj da se zapeni in na velikem ognju peci zrezke najprej z zobotrebec-žajbelj-pršut stranjo navzdol, potem pa obrni in peci še po drugi strani … zalij z vinom in počakaj, da povre … pred serviranjem odstrani lesene hlode in zrezkece položi na, tako pravi tradicija, sotirano špinačo, chef pa namiguje tudi na ta okrogle zelene stročje fižole in/ali široke nudle … ne pozabi vsega skupaj preliti z omako iz ponve! …

soundtrack: jaylib – the official