vse prevečkrat se zgodi, da kuhinjska omara, predvsem oddelek za testenine, mislije, moke in semenke radodarno ponuja zatočišče (bivak & prehrano) mokarjem, po domače tudi tenebrio molitor imenovanim … dokler je ta zalega v obliki brezglavo letečih mini vešč, se jo nekako da prenašati, seveda pa se celoten živaloljubski koncept sesuje v prah, ko med presejanjem moke na situ ostanejo beli črvički … adaptacija navijaške “ubi ubi ubi mokarja, mokarja, mokarja …” zaleže le kratkoročno, dolgoročno pa je nujno vsako odprto reč shraniti v steklenjaku, pa še potem ne moreš biti prepričan, da se kakšen ni prešvercal iz silosa … seveda pa nekaj zaleže tudi, če modelom zmanjšaš obroke, torej da kupuješ manjše količine njim všečne hrane, kar pa je v določenih primerih težko … mlince, recimo, slovenski štacunarji prodajajo kar na kile, v velikih vrečkah … in ker jih za nahranit družino na martinovo nedeljo porabiš približno petino vrečke, je ostalih 80% kot skaručna za mokarje … chef zato priporoča, da mlince, ker je ravno njih sezona, nasvaljkaš kar doma … takule ajnfoh je:

• 1 jajce
• 100 g moke
• kaplja olja

zamešaj malo bolj trdo testo kot za nudle … razdeli ga na dva kosa in na pomokanem pultu zvaljaj na nožev rob, se reče precej na tanko … oba diska deni na pomokan ali opapirjen pekač in zadegaj na 170 stopinj, kjer ju pusti, da se zamehurita in porjavita … pred strežbo ju nalomi v skledo, prelij s slanim kropom, pokrij in odcedi po treh minutah, nakaj jih zabeli, najraje z maščjo od spremljevalne aviacije (ali spremljajočega letalstva) ali pa s prepraženo čebulo in česnom … tele doze bo tavno dovolj za štiri zmerne jedce … multiplicaraj če vas je več, ali če več jeste …

soundtrack: vlado kreslin – spet doma