gravlax se sicer sliši precej farmacevtsko, ane … beseda bi zlahka služila za poimenovanje kakšnega jako učinkovitega medikamenta za odvajanje … ampak ni tako … pravzaprav je popolnoma drugače – pri gravlaksu si človek želi predvsem dovajanja … samo poglejte si, prosim lepo, tole milino od gravlaksa, ki je zadnjič našla pot iz ribarnice prek 36 urnega sladko/slano/svežega postanka v hladilniku direkt pod nož in na talar:
in do tu še hitreje na potoastan kruh pa v usta … njami … gravlaks je v sonovi vikinška pogruntavščina … heja norge boys vzamejo kos lososa, ga premažajo z mešanico soli, cukra in koprca in pustijo stat dan-dva, nekateri po intenzivnem slanem okusu hlepeči pa celo pet dni … chef ni pretiraval, pa tudi koprca ni dal v suho marinado, ampak je omega 3 nenasičene maščobne kisline v lososu nasitil z dišečo mišungo pomarančne in limonine lupinice … tako nasoljen losos izluži kar nekaj vode in postane bolj kompakten, tako da tudi rezanje ni neka nočna mora, agrumska aroma pa mu doda še fin friškast pridah … za kakšno silvestrsko baharijo zna tu doli priobčeni recept priti še kako prav, še posebej, ker bo treba, draga bralka in bralec, počasi začet premišljevat, katero jed boš prijavil v letošnje tekmovanje za zlatega silvota … čas teče! … no, ampak najprej mala ribja malca:
- pol kile lososovega fileja: bodi malo izbirčen, naj bo enakomerno debej, izrezan iz sredine ribe
- 200 g grobe morske soli
- 75 gramov sladkorja
- par vejic timijana
- naribana ali fino sesekljana lupinica ene limone in ene pomaranče
pripravi si precej velik kos tanke prozorne folije … zmešaj sol, sladkor lističe timijana in lupinice agrumov ter dobro tretjino mešanice potresi po sredi folije … na solni mix s kožo navzdol položi opran in s kuhinjsko brisačko dobro osušen file … preostalo mešanico potresi/vtri po ribi, tudi pri straneh, nakar folijo tesno zavij … za vsak slučaj okoli paketka navij še en layer folije in spravi v hladilnik za vsaj 36 ur … pred serviranjem folijo odvij in z lososa odstrani ostanke maže … nareži ga na čimbolj tanke rezine in serviraj s hrustljavo popečenim kruhom, najraje v postelji za nedeljski zajtrk, se pravi da je z delom treba začet v petek zvečer … če češ zajtrku priložiti še besedico prvakov, naj bosta pri roki še maslo in penina …
soundtrack: the cure – friday i’m in love
kruh & vino 
joja, to se pa meni dopade! se pravi losos ni nc dimljen al pa kako termicno obdelan?
igzektli – nič dima, nič toplote … tam pri vas mogoče v kakšni ribnici celo ujagaš divjaka lososa, kar zna biti še u iber bl dobro od gojencev, ki so naprodaj pri nas …
Ja, odlična različica gravad lax-a ni kaj rečt. Osebno ga sicer delam iz dveh filejev, ki jih obtežim in nato enkrat na dan obrnem. Očitno pa zadeva funkcionira tudi brez tega.
Ti gorčična omakca ne sede zdraven?
ah, muki, you traditional glavlaxer, i guess … gorčična omaka mogoče, ampak ne za nedeljski zajtrk v postelji …
Ja maš prav. Zna bit štala. 🙂
Sliši se fajn. Ga bom sprobala za božično večerjo!
Jaz poznam gravlaks samo pakiran, vedno je s koprcem in zgleda isto kot dimljen, samo da je ful boljši. Jemo ga s sladko zenfovo omako s koprcem, ki se ji reče sennepsaus.
Gravlaks je ful zanimiva stvar, ker so ga včasih vikingi delali tako, da so ga zakopali v zemljo in ga tam pustili, da je malo segnil in se malo uležal.
Ne vem, če ga še kdo dela na tradicionalen način, bi bilo pa fino poskusit.
uuuu, u zemlo zakopat, toooo! … a smo vikingi a nismo? … ja, sem glih gruntal un dan, ko sem se mal podil po netu za recepti za gravlaks, da je verjetn precejšnja razlika v intenzivnosti okusa, če ga pustiš nartga z gvercami še kakšen dan čez … ampak a je to kej važn u katerem letnem času ga zakoplješ? … poleti verjetno ni preveč okej? … no ja, v kakšnem senčnatem fjordu verjetno kar gre … no, če ga zakoplješ, nujno poročaj, kaj so mu nardili črvi, hehe …
sn iz bolj brutalne družine doma, pa smo enkrat probali gravlax delat po stari vikenski metodi pocasne fermentacije: losijeve fileje smo stisnili med dva kosa lesa in ga zakopali cca 30 centi v zemljo za 5 dni, seveda oblozenga s soljo, pa poprom in timijanom, okus bistveno intenzivnejsi, a tudi bolj oster kot “taciviliziran” grav.
druga vikinska fermentacijska je takale, da ovcjo glavo intenzivno opalis z brenerjem, plinskim gorilnikom, ter zakopljes za kake tri tedne, nikdar delal, veckrat probal, oster okus, na jeziku ze pika, pa zelo mehko je ze vse skupaj, se je pa med konzumacijo pilo veliko neke inacice aquavite, tako da…
glavni problem vseh teh surovih mes je bojda v parazitih (musjih licinkah, crvih…), ampak pravjo, da nikdar ne tko hudo kot v pennovem filmicu into the wild, kjer wanna-be-free-rider ob pomanjkanju znanja in mirnosti ubije losa, potem ga pa takoj potamanijo muhe in ga noce jest…
uf. So mi hoteli ti nori vikingi dat enkrat za probat oko iz take zakopane ovčje glave. Ni šlo dol.
Drugač pa mislim, da so gravlaks zakopavali nekje ob obali ravno nad nivojem plimovanja. Pa je mogoče še od morja potegnil kakšen okus.