včeraj je bil svetovni dan carbonare … mislim, dan carbonare itak ne more biti drugačen, kot svetoven – carbonara je pač svetska jed v vseh pogledih … pustimo v tem času interpretacije njenega nastanka – ali so si jo stoletja dolgo v hostah pripravljali oglarji, ali se tako imenuje, ker drobci črnega popra spominjajo na ogleni prah ali pa je dejansko nastala šele po drugi svetovni vojni iz unrra paketov, v katerih se je našla slanina, trdi sir, jajca v prahu in poper  – in najprej obudimo spomine na karbonarske vaje, ki smo se jih v skoraj  v preteklosti šli na kruhu in vinu: začeli smo novembra leta 2008 z uganko, nadaljevali le nekaj dni kasneje z recepturo za domač špeh, leta 2012 udarili s pomladansko špargljonaro potem pa, po več kot petih letih molka sceno intenzivirali s karbonarsko vajo na način carla mirarchija, jo nadaljevali z recepturo iz kolekcije kempinski 2018, ter na začetku lanskega poletja uresničili mirarchijevo idejo o karbonari z jagnječjim špehcem …

skratka: carbonara je na kruhu pa vinu precej dobra tematika in verjetno si se vprašal, kam jo lahko model napotnik ob nje svetovni feštici sploh (glede na dejstvo, da je skupaj z vsem svojim bralstvom zaprt v kuhno) še odpelje? … ja, kam – na morje, modelčk! … revija la cucina italiana je namreč v aprilski številki (glede na realnost je bizarna, očitno narejena že mesece vnaprej, ko da ni država zaklenena not) priobčila tri precej liberalne carbo-variacije … napotnik se je zagledal v ono, ki je nosila ime marinara in temelji na dimljeni tuni … ki je valda nisem imel, zato sem jo pač naredil – v ribarnici sem ondan vzel prirepni košček tuna, ga šest ur držal v razsolu iz soli in cukra (2.1), nato ga en dan držal odprtega v hladilniku, nato pa ga hladno rauhnil – skratka, do njega sem se vedel, kot da je losos … od tu sem bolj ali manj sledil navodilom kučine in ob včerajšnjem prazniku na mizo postavil tole:

če te bo po prašiču in jagenjčku kdaj prijelo, da bi neredil še morsko karbonaro – evo spiska namirnic in postopka za štiri jedcote:

• 400 g bucatinov
• 120 g dimljenega tuna (ali mečarice)
• 200 ml mleka
• 4 rumenjaki
• 8 g sladkorja
• strok česna
• botarga
• sol, črni poper

česnov strok prereži na pol in s prerezanima stranema premaži dno in stranice majhne kozice, v katero nato nalij mleko in česen kar vrzi vanj … mleko zavri in ga odstavi z ognja, česnovi polovici pa zdaj poberi ven, ker sta svoje opravili …

med segrevanjem mleka stepi rumenjake in sladkor, da nastane gladka zmes, v katero z malo zajemalko (ali po žlicah) dodajaj vroče mleko … zmes prelij nazaj v kozico in jo na minimalnem ognju med pogostim mešanjem segrevaj, da se zgosti – pazi!!! če ti reč pobegne čez 80 stopinj, si zajebu, ker ne boš imel kreme, ampak umešana jajca … kremo odstavi z ognja in ko se malo pohladi vanjo vmešaj koščke dimljenega tuna …

bucatine skuhaj v slanem kropu; ko bodo pri koncu, jih odcedi in prihrani malo vode, v kateri so se kuhali … pašti primešej kremo, prilij malo škrobnate vode in dobro premešaj … bucatine narolaj na ogrete krožnike in potresi z naribano botargo in sveže mletim črnim poprom … vesele praznike!

soundtrack pri carbonari – no matter, kakšna že je – ne more biti drug kot tale smejurija: spliff – carbonara