prolog
tradicionalno se je kempinski odvijal vzporedno s pedalističnimi ibungami po francoskih prelazih, in dolinah: rog & pog in ribič in ostali pritskajo watte na biciklih, napotnik pa pritiska watte na indukcijskem bikuhalcu … letos bo drugače: kempinski bo vsled okoliščin bolj nekakšna dofineja ali pa tireno – adriatico, pač ena taka enotedenska dirka … nič ne de, vsak dan opuštenog kuhljanja z od vetra razmršenimi lasmi (self-pun intended :-)) pod borovci šteje … in tako smo spet vsi zbrani tukaj, s kruhom v eni in vinom v drugi roki, pred nami pa je nekaj upam da dovolj zanimivih etap … prolog je namenjen ogrevanju mašin na delovno temperaturo, danes smo zanjo poskrbeli z od doma prinešenim sendvakom:

zgoraj in spodaj je domač (kakšen pa naj drugače v kruhovinski hiši, pri avtorju znamenite serijalke kruh z levo roko, sploh bo?) stoposto polnozrnat, s sončnicami, lanom in sezamom osemenjen kruh, ki je spodaj premazan z lutenico, zgoraj pa s kombotom majoneze in dijonske gorčice … glavna reč je, kakopak, na sredi: rezine enega včerajšnjega bržolnega stejka čisto okej preživele avtocestanje, plovbo preko morja do preka in par otočkih kilometrov, dokler niso takole zapozirale med borovci pod modrim morskim nebom in odprle nov sezonico kempinskega … dobro nam došli!

1. etapa: satan – rush
sicer kempinci ne sledimo čisto praksam, ki so jih ob odhodu v vrsarsko sindikalno prikoilico vegrada velenje, tozd gradbenik ljubno, sektor ostrešja prakticirali mati napotnik – t.j. odnesti s sabo zelenjave z vrta za vsaj pet do šest od desetih dni – pa vendarle v izogib propadu v domačem hladilniku vzamemo s sabo nekaj zagonskega surovinskega kapitala … tokrat je to ob nekaj random paradajzih in kumarah bila tegla baze za sataraš, nekaj jajc, ena familija bukovih ostrigarjev, kos rauhnjenega tofuja in komajda dobro načeta botarga … in to je pravzaprav to, kar vidiš na pričujoči fotki:

pozorno oko bo zaznalo, da je sataraš precej vegast in grudast in ne kremast, kakor ga ponavadi hoče met (in ga tud naredi) kruhovinski fotr … razpad gre pripisati na kempinsko mašinerijo prilagajajoči se rokci, ipak je od zadnjega induciranja pod svobodnim borovstvom minilo skorajda že dve leti, tako da v formo prihajam bolj počasi … ampak kombo dobro zapečenih ostrigarjev, dimastega tofuja in funky botarge je bil pa vseeno kar epski … jutri prida pa že bolj resna roba … če bo ratalo, ofkors!

2. etapa: thon – mottaret
evo, termostati in dinamika človekovega bivakiranja na tem planetu so zdaj že prilagojeni trenutni poziciji v časovno-prostorskem kontinuumu, kar pomeni, da je ravnanje po cagarjih zrelativizirano, premiki ležernejši, postanki med posameznimi akcijami daljši, premisleki upočasnjeni, sistematika ohlapnejša – skratka: proces integrativne dalmatinizacije je krenuo, a vseeno je v njem ostalo še nekaj alpidskega mevljoritisa … to pomeni, da se je pripravljanje kempinske večerje razdelilo na dva, no, pravzaprav tri dele: v prvem je lovec in nabiralničar ujagal redko videno trofejo: par sijočih in kompaktnih melancan, tema je dodal še dve konzervi tunine eva med priobalnim skalovjem je natrgal za drobno mest motarja, v sivi plastični shrambi pa je našel še oranžno lečo, krepko raščeno čebulo, korenje in par strokov česna … drugi del etape je bil posvečen predelavi melancan: rezanje na tanke rezine, soljenje in odcejanje, nato pa pečenje na olivcu v ponvi … počasi, pač, po jadransko, a ravno dovolj intenzivno, da je potem sedlo namakanje kuharja v modri slanici … tretja del etape je bil dvotakten: v enem piskru je skupaj s čebulo, česnom in korenjem prepražena leča razpadala na prafaktorje, na dili pa sem v pretlačeno tuno nabrizgal malo paradajzove mezge, požegnal z vodo, dodal sesekljan motar, mešanico polagal na pečene rezine melancan, ki sem jih namotal v take fletne role … razpadlo lečo & co. sem kremiral še z 1200 vatnim faličnim mešalnikom, v ponvi opekel še koščke nekega pumperniklastega kruha in etapo zaaključil s suverenim šprintom četverice:

uhvatio sam ritam, jutr bo pa že skrajni cajt za kakšno nekonzervirano ribo, ane?!

3. etapa: loco – lokarda
primerjalno cenoslovje, osnovano na poročilih rojakov iz raznih koncev kroejše-ful-of-lajf in na lastnih opažanjih postavk na našem otoku, me pelje k sklepu, da je navadnost in turistična nespektakularnost našega otoka v kombinaciji z dovolj velikim odstotkom tu stalno naseljenega prebivalstva zaslužna za relativno ugodne, včasih naravnost nizke, cenovne indekse: jutranji kofe srebamo v azurju za 1,6 evrja, popoldanski pirček na globoko osenčeni terasi, je tri metre od morja postrežen, vedno frišen in mrzel plzenski prazdroj, ki ga v mareti točijo za 3,7 evra, kupovanje rib od lokalca je pa sploh dogodivščina, ki se začne z naročilom štirih čisto frišnih, sijočih lokardic (pa, šte čete sa četiri lokarde, to van se ne isplati ni tavu zagrijat) konča pa z devetimi primerki taiste ribe in stavkom eto, to van je pet eura … in potem se je chef-kempinc po dopoldanski luzerski rundi remija z ojstrim nožičem zavlekel do umivalnikov in onih devet lokalnih lokard zenovsko sfiletiral (in to v nulo, še ta drobne bočne koščičke sem jim izčupal), nato pa skuhal tri cele ugljanske krompirje in šel na seanso plavanja v slogu čajne vrečke … krompir sem potem olupil, narezal, posolil in popopral, ga zmešal z naribano kumaro, desetimi centimetri majoneze zvijezda, žlico kaper in malo kisa, fileje lokarde pa srednjem ognju opekel v ponvi:

ma, za štiri se je prav zares ne bi splačalo segrevat, devet jih je bilo ravno prav, da je malo vsega ostalo še za merendo naslednjega dne … ostani z nami!

4. etapa: shibasu – ikejime
da naš otok nima nekih množice privabljajočih turističnih atrakcij smo že obdelali, ima pa za kempinskijevo osnovno dejavnost – dnevno kempističko kuharijo na limitiranih prostorsko-orodjarskih in surovinskih resursih – vsaj eno silno zanimivo radnjico: četrt ure hoda od našega baznega tabora ima svoj sedež podjetje marfish, čigar glavni generator dobička je gojenje premium brancinov, ki jih nato na oni svet pošiljajo vsakega posebej, po japonski metodi ikejime (tai naj bi bila do rib bolj humana, saj možganska smrt nastopi takoj po vbodu igle v možgane, pa tudi kakovost mesa naj bi bila na ta način boljša) … no, ne vem, kakšni bi bili tile brancini, če jih ne bi doletelo ikejimanje, ampak tako kot so, so epski! … fileti so, jasno da, popolnoma sveži, meso kompaktni, odstranjene so vse koščice in rezanje na rezine je prava milina, kar zna biti še posebej dobrodošlo v brezvetrju, ko so okoli ribe šnitkajočih kempinskih rezil hitro začnejo sestanki osjih plemen …

kempinska ideja serivranja je bila preprosta: smo u nulo skuhali dolgozrnati riž & smrznuti bob ledo, narezali in nasolili zelje, odprli vrečico praženih indijskih oreščkov in iz limoninega soka, sezamovega olja in sojine omake zmešali adhoc polivko, nato pa vse skupaj dali na sredo mize pa nek izvoli ko šta voli … za onega, ki ne voli grizljati surove ribe, smo par kosov marefinega shibasuja tudo hrustljavo zapekli – zadovoljen je bil prav tako, kot vsi ostali 🙂

5. etapa: seppia – črnivec
po lanskoletni pavzi letos kar pridno vrtimo kuhownice v našem kempinskem baznem taboru in vsak dan odpeljemo fletno etapco od dobaviteljev, prek priprave in jedcev do vas, cenjeni zainteresirani publikum, ki takole malo voajersko pokuka v naše piskre, upajoč, da sine kakšna ideja tudi za lastne počitniške kuhalne ibunge v območju omejenih materialnih in tehničnih virov … v peti etapi smo nasprej izglasovali karbohidratno osnovo – soglasno smo sklenili, da je skrajni čas za kakšno pašto … po policah ugljanskih štacun, diskontov, ribarnic in mesnic brskajoči trpezarac je iz kratkega rokava takoj potegnil žekeljček črno-belih fužev in odjeb je bio – če se poslužimo refrena komada tbf … lansiran! … temeljno orodje je bil ekonomlonc, v katerem sem na olivcu spržil skoraj klasični sofritto: drobno iseckana čebula, korenje in peteršiljeva korenina, nato pa še trije inčuni, dva stroka česna ter par centimetrov dvojnega pomidor koncentrata … zdaj je bil čas za prženje narezane odmrznjene sipe (jebiga, malo je jadransko morje, turistov pa je veliko in še domorodci hočejo, morš mislit, tu in tam kaj pojest in tako se zatekamo k v velikem morju z malo turisti (= atlantski ocean) ulovljenim organizmom) s černo tinto vred in čez nekaj minut še dooolg brizg belega vina … v drugi kozici sem blanširal blitvo, jo odcedil in odlito vodo dodal v piisker k zdaj že kar fino umamizirani sipi, kamor je šla še šarena pašta, malo soili in popra ter toliko vode, da so bili fuži skoraj prekriti … pisker zapret, mu nabit prešr, odštet 4 minute (oz. polovico na embalaži zapisanega časa), ga odpret, vanj strest še narezano blitvo in sesekljano peteršiljevo perje … i eto:

jebiga, kaj čem zdaj še nabijat? čej dobr je dobr! 🙂

6. etapa: Dakta – Brie (ekipni kronometer)
tokratni dan je prinesel ekipno kolaboracijo, pri čemer je iniciativo prevzela mladinska sekcija … ta se je po navdih odpravila v kraj, kjer usekajo marsikatero debato in – če je izmenjava mnenj še posebej dolgotrajna in izčrpujoča – se okrpčajo s signature sendvakom, ki je v kempinski rekonstrukciji izgledal takole:

ko so mladci objavili, da bo za večerjo sendvilč z briejem, se jim je stari kempinho pokroviteljsko nasmehnil, češ, gudlak z iskanjem brija na našem otoku … no, našli so ga že v drugi štacuni, na pijaci so uplenili teglo bazilike, v prvi štacuni proper rustikalne kruhe, putr in olivc smo pa že imeli na zalogi … in potem so rezali in mazali in opekali in sestavljali in opekali in rezali in potem smo sendviče družno zmleli in premleli še tri ali štiri misli (kaj veliko več se zavolj medgeneracijskega prepada skoraj že se ne spodobi, sploh če je prisotnih več person naenkrat … bottom line: daktari style brie sendvič je fajn, priporočamo!

7. etapa: parada šampionov

and just like that: pizza, pomol & the end … do naslednjič!