ko sem že ravno v reminiscenčnem razpoloženju in preklikavam na raznih potovanjih zajete podobe, na hitro objavljam še nekaj random resnic, utemeljenih na vtisih iz dveh blitz-tripov v zahodno soseščino … prva pot je (kot menda vse) vodila v rim (kruh pa vin priporočata izletovanje z brzinsko rdečo puščico s postaje pri letališču ronchi, odkoder je to stvar komfortnih petih urc), druga pa v asolo, ki je – v unlikely primeru, da na slovenskih avtocestah promet poteka tekoče – od ljubljane oddaljen slabe tri ure vožnje … tale zapis lahko imenuješ tudi napotov itali aprišiejšn poust, in no particular order mi je italija – navkljub meloni in fratelom in neofašotom – trenutno še posebej fajn zaradi francesce albanese in naslednjih reči:
ker je že kofe na avtocesti fajn in ker je trst, poleg tega, da je naš, zaradi illyja in hausbrandta tudi eno od svetovnih kofetartskih središč, jutra v italiji skoraj ne smeš začeti drugje, kot v enem od cca. 150.000 kofe barov … postaviš se al banco, rečeš “unkafeperfavore” daš na pult okol evra, evra pa pol in potem srebneš črno tekočinco in vskravaš lokalne like in likice v njihovih debatah, razburjanjih, dobacivanjih, smehu, poživžgavanju in popevanju … tramezin ali cornetto sta opcijska dodatka … če si v isti soseski več dni in greš dva dni zapored v isti bar, obstaja velika verjetnost, da si te je barista zapomnil in te bo že kar takoj vprašal, če boš isto, kot si včeraj … super so te jutranje italobar seanse, res! v naših koncih se je blazno razpaslo tartufiranje vsega možnega … problem je, ker se ta proces izvaja s tartufnimi olji in tartufatami, ki s plenenitim podzemnim gomoljem razen imena nimajo nič skupnega … z umetno aromo nabuzdeni derivati so z agresivnim, buldožersko bahatim vonjem smradom popolnoma uničili eleganco in kompleksnost arome pravega, svežega, surovega tartufa … kakšen blagoslov je bil zato v gostilni pri angelu in hudiču v marostici dobiti predse dve na maslu ocvrti jajci, potreseni s praženimi drobtinami ter obliti s kremo iz sira asiago in opazovati šefa sale, ki je na vse skupaj nastrgal nekaj lističev črnega potenega tartufa iz norcie … isusebože, kot dobr je blo to!!!prosecco je huge biznis za tale severovzhodni del italije, s tem penečim vinom namreč letno obrnejo okrog 3,6 milijarde evrov, napolnijo namreč 660 milijonov steklenic, proizvodnja prosecca je od oka sedemkratnik celotne slovenske letne prozivodnje vina … velika večina tega seveda odpade na stroškovno optimizirano industrijsko proizvodnjo, prosecco pa je pivcem všeč, ker je cenovno dostopen, lahkoten, všečen za pitje in prikladen za miksanje v svakojake trendovske spritze … je pa tako kot z vsako stvarjo tudi pri proseccu ob številnih (po)povprečnih moč najti tudi bolj resne vincence … mene sta navdušila extra brut in dosaggio zero dobrih sto let starega posestva ca dei zago, kjer na šestih hektarih še vedno vse počnejo ročno in vsa vina gredo skzi drugo fermentacijo v steklenicah … super vinca! se pa tudi pri nas ujaga hude prosekote, kot sta grappoli di luna v evinu in cosa coste piane v driinxu rimsko ekspedicijo sem izkoristil tudi za obisk obeh lokacij znamenitega gebrieleta boncija … daljši zapis o njem in o njegovih pizzariumu in panificiu je bil obljavljen v mladini, tukaj samo izpostavljam, da bonci sicer velja za michelangela pizze, sam pa vidim veliko večjo frajerijo v tem, da je preprost rimljanski prigrizek, supli (ocvrte riževe kroglice so to večinoma bile) našponal na čisto drug nivo, s tem da je začel panirati in cvreti karbonaro, lazanje, amatriciano, caccioepepe in druge pašte … ki se, ko predreš hrustljavo skorjo razlezejo od sočnosti in kremavosti, ti pa od užitka … za samo šaku evrića ko smo že pri nadgradnjar, razgradnjah in vajah v slogu, ne morem mimo klasične piemontske specilaitete, vitelota tonatota … v originalu gre za tanke rezine hladne prej kuhane ali pečene teletine, prelite z omako iz konzervirane tune, majoneze in kaper … dragi nam šefe ivo tomšič je v svojem kulinaričnem študiu stregel frajersko obrnjeno verzijo tono vitelato, kjer je svežo tunino prelil s omako iz teletine … no, v asolu so v molto buena vista restavraciji 2 mori pripravili verzijo s počasi pečeno melancano namesto teletine, tunovo salso pa so ojačali z ingverjem in prelili s simpl baziličnim pestom … majka!ista oštarija je dala še eno fino poletno idejo (saj ne verjememo, da je zdaj že konec poletja, ane da ne?): rezance skuhajo, urno ohladijo v ledeni vodi, nato pa jih dresirajo s kockami surovega, v stolčenem mixu inčunov in limoninega soka mariniranega brancina in napol konfitiranega paradižnika … poletje, esencialno! pri nas vampom delamo krivico, ker jih, če že, vedno šopamo po tržaško … ko gre napotnik po svetu je zato vedno na preži za drugačnimi načini priprave govejih frotirk – v kataloniji jih žgejo s čičeriiko in belo kobasico, v bretanji jih stlačijo v terino, v firencah kuhane povaljajo v zeleni salsi in vtaknejo v žemljo, v rimu pa, o prjatu dragi, v rimu pa jih tam pod hadrijanovim zidom zdušijo v osvežilni, rahlo pikantni paradižnikovi salsi, ob koncu kuhanja pa v jed vmešajo sesekljano svežo meto … woo-hooo! takšne vampe enkrat kmalu bom skuhal tudi jaz! kdo pride? 🙂in pol pride človek iz italije in je ves nahajpan in mora kuj pa prec eno dobro pašto namotat in poskenira hladilnik in pogleda česa vse študent ffilozofije v treh dneh ni porabil in najde melancano, rdečo papriko, čebulo, tri paradajze, dva stroka česna, eno mocarelo in tretjino paklca kratkorokavne pašte (mezze maniche, torej pol rokavi) … in potegne iz predala ekonomlonc in ponev in naredi takole: v ekonom brizgne olje, nanj olupljena stroka česna, ko zadišita pa kar direkt v pisker na gromo nariba prepolovljene paradajze, tako da olupek ostane v roki … piskr zapre, odmeri deset minut pod pritiskom … vmes v ponvi praži nakockano melancano, seskljano čebulo in narezano papriko … piskr odpre, vsebino zmelje s paličnim mešalnikom, v lonec strese pašto, dolije toliko vode, da je jedva prekrita, posoli, popopra, zapre in počaka na pritisk … pašte se v ekonomu kuhajo 50% časa zapisanega na embalaži, nato se lonec odpre, vanj se vmeša pražena zelenjava, na krožnikih pa se po jedi potrese še nakockana moca … se slika, poje in dan, dva kasneje proces zapiše na blog
kruh & vino 