zakonsko določena poraba preostalih dni lanskega dopusta do 30. junija je letos narekovala chefovo solo invazijo na (i)zbrane lokacije funkcionalistične, modernistične in brutalistične arhitekture bivških češkoslovaških krajin, specifično bratislave, zlina, olomouca in brna … vizualne vtise s kratkimi komentarji je še vedno moč videti na mojem instagramskem profilu, za zgodbe vsakega od omenjenih mest sem sestavil svojo zbirko hajlajtov … v vmesnem času, ko torej nisem občudoval armiranobetonskih konstrukcij slovaškega radia, se navduševal nad vizionarstvom tomaša baťe in naslednikov, med kakšno fuzbal tekmo drnjohal v krasno prenovljenem hotelu avion, pa seveda nisem pozabil na osnovno kruhovinsko aktivnost, ki se jo gre napotnik na poti po svetu – šnofanje svakojakih jidelno-piveckih pogonov … sledi executive summary, ekskluzivno za preostale bralke kruha in vina 😉

začnimo pri bratih v slavi, kjer sem se najprej pognal v menda da kulten in legendaren pamatnik nekdanjih časov, pozicioniran precej blizu bratislavske največje in najbolj priljubljene miletičove tržnice … placu se preprosto in povedno reče ryba in ko ga vidiš od zunaj, valjda najprej pomisliš, da si zajebal in da bi moral it v eno drugo, bolj food & customer friendly izgledadajočo rybo, ker tole je v najboljšem primeru izgleda kot backstage kakšne ne preveč ugledne štacune z ribiškim priborom …

no, ko pa človek premaga tistole klančino in odpre vrata v solidno klimatiziran prostor, pristane v placu, kjer se s pladnjem postaviš pred vitrino, s prstom kažeš na različne majonezno-ribje solate ter okisane filete sledov, vmes s postavljanjem vprašanj v mednarodni različici od arabele naučene češkoslovaščine izveš, da ocvrte trske, po kateri sicer plac slovi, trenutno ni na voljo in zato se zadovoljiš z setom treh majonezaric in z okisanim zeljem in korenjem napolnjenega sledovega fileja … ljudsko, poceni, izdatno in zanimivo, priporočam!

nasleddnji bratislavski prigrizek, ki ga lahko priporočim, ako se boš kdaj lečen in žejen znašel v slovaški prestolnici, usmeri svoj korak proti medeni ulici, kjer ti ne bo težko najti njene najbolj funky (oz. punky) pivnice – domuje namreč eni najbolj ikoničnih bratislavskih bajt, zgrajeni leta 1974:

slovaška rokodelska pivovarna stupavar je v pritličje namestila zajetno baterijo točilnih pip, nekaj miz in stolov, na ozvočenje dala dobro selekcijo bolj edgy muzike, na jedilnik pa fletno kolekcijo pivniških klasik, med njimi tudi resno zašpičene utopence, pri katerih velja pohvaliti tudi jako dober, lepo zaskorjan kruh, saj na teh geografskih širinah ponavadi na mizo denejo generično fabrško polbelo/rženo zakuminirano materijo:

zadnji bratislavski obrok je bil malo bolj nobl – v precej fensizirani soseski med vznožjem bratislavskega gradu in levim bregom donave sem najprej klel kot star furman, ko sem pod žgočim kontinentalnim soncem v nekem labirintu prehodov, stopnic, klančkov in garaž iskal vhod, na koncu pa sem – pardon my slovaščina – popizdil še ob vratih s čudaškim načinom odpiranja, ki si jih je za fleten, a ipak malo preveč generično opremljen lokal bistronomy zamislil arhitekt … no, za jest je bilo bolj zanimivo, že tale kombo kolerabe, dimljenega gomolja zelene, mandljeve kreme, vloženih zelenih jagod in pehtrana je bil fajn (s hladno non-alko birco iz pivovarne nilio pa sploh)

še bolj pa že skorajda epski, resno gajsten somov paprikaš s frišno pašto in skuto ter pocvrtimi kockami prekajene mangaličine guancie iz ekofarme góra:

in takole fletno podprt sem hitnil the road in se v raziskovanju odural do naslednje postaje: zlin, here we come! … stay tuned!