Kamrca

Kaj delajo ljubice tri?

mošnjiček, ki skriva tagliato v mediteranski omakiPoligamijo na našem koncu sveta ponavadi povezujemo z eksotičnimi in oddaljenimi, predvsem orientalskimi kraji, kjer so jo pred mnogimi leti in pod določenimi finančnimi pogoji uzakonili verski šefi. Zahodnjaški komandanti so bili bolj pristaši druženja v dvoje in so zapovedali, da naj fantje in dekleta življenje preživljajo po dva in dva skupaj. In čeprav so se naši predniki tega tako trdno oklepali, da so skupnosti dveh prilagodili celo slovnico, je ljudstvo, predvsem moško, kaj rado pogledovalo za več kiklami hkrati. Sicer se, po pričevanju ljudskega kulturnega blaga – konkretneje pesmi Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri – tovrstnih tveganih iger niso šli v domačem kraju, ampak so kažin raje delali na tujem teritoriju, še najraje onstran Trojan. O tem, kako so tujerodne poligamiste sprejemali štajerski fantje konkretna pesem ne poroča, se pa morebitni tok dogodkov razkriva v eni drugi, krajši in bolj eksplicitni: Aufbiks, nože vun …naprej pa ne bomo, ker o črevih v tej rubriki pišemo kvečjemu v navezavi s klobasami in salamami in nikakor ne plotovi.

Vrnimo se k onim trem ljubicam in njihovim gostinsko-storitvenim aktivnostim. Da bo zgodba povedana na drugačen način, bomo začeli pri tretji ljubici, ki v bistvu ni samo ljubica, ampak tudi žena. Moja, da ne nesporazuma. In ki me ni peljala v svojo kamrico, ampak v tisto, ki je v Mengšu in je gostilna. In pravzaprav me ni peljala tja, ampak od tam domov. Lahko si mislite, kdo je kriv, da je bilo tako. Prav imate – tista, ki piti da. V Kamrci je to – po načelu equal opportunities – sicer tisti, se pravi prijazen gospod, ki vina -. pa tudi ponudbo kuhinje – raje kot s pomočjo jedilnega lista in vinske karte predstavlja na izust. Da se ob dekadenco s tremi ljubicami vendar ne bi spotaknil kak varuh javne morale so poskrbeli menihi iz Pleterja, ki v kleti svoje kartuzije pripravljajo čisto spodobno, drobnih mehurčkov polno in osvežilno penino. Predjedi je nato spremljal zelo prijeten in razkošen Brandulinov beli pinot 2003, za mesene užitke pa so nama priporočili Tilijin cabernet sauvignon istega letnika, ki bo najboljše dal od sebe šele čez sezono ali tri. Mladinec pač.

Vse našteto pa v mengški Kamrci prekaša prva, torej tista, ki gostom jesti da, čeprav tudi ona, ki v pesmi ni omenjena, pa veze gobeline, obeša old-school zavese, osvetljuje prostore, izbira muziko in razporeja starine, ni od muh in zna ustvariti prijetno razpoloženje. Ampak ta glavna je vendarle kuharica: najprej je iz kuhinje poslala prijeten zalogaj, za pogrinjek radodarno velik kos mehke in sočne pite s skuto, jajci, bučkami in zelišči. Poslušanje prišepetovalca s predstavtvijo nadaljevanja dnevne ponudbe je bilo tako precej lažje. Čeprav ponujenega na srečo ni bilo toliko, da bi se med poslušanjem izgubljala, pa je vseeno kar nekaj jedi že na posluh dišalo dovolj dobro, da odločitev ni bila lahka. Hobotnica v solati je bila predstavnica minimalistično naturalistične šole – neolupljena, ravno prav skuhana, brez dodatkov krompirja in prikrivanja okusa s pikanterijami česnasto čebulnega tipa. Tudi pri carpacciu so v Kamrci stopili korak stran od običajne pojavne oblike te jedi: namesto rukole motovilec, poleg parmezana pa za popestritev nekaj rezancev grobo nastrgane aromatične črne redkve in par kroglic čičerike. Kako malo je potrebno, da je človek zadovoljen. Nadaljevanje je bilo še bolj fletno: ocvrte artičoke so uživale v družbi sladkih škampovih repov, da bi veljalo tisto, ki jesti da, imeti blizu doma, pa je potrdil zvitek iz treviškega radiča, polnjen s kozličkovim mesom in postrežen s popečeno polento in paradižnikovo omako. Dolma remixed, in to zelo uspešno. Edina reč, pri kateri sva od Kamrce pričakovala več – še posebej po prepričljivem uvodu – so bili svinjski medaljoni s suhimi slivami in njoki. Saj ne da jed ne bi bila pripravljena, kot se šika, ampak glede na to, da je vsak krožnik prej in potem ponudil nekaj inventivne drugačnosti, je tale obstal na ravni sivega povprečja. In v globoki senci tagliate, ki jo pripravijo z z jajčevci, bučkami in paradižnikom in potem zavijejo v mošnjiček iz listnatega testa, spečejo in položijo na zelenjavno kremo. Že res, da je biftek zaradi tovrstnega načina priprave nujno prepečen, ampak sočnosti mu prav gotovo ne manjka.

Z istim argumentom je prepričal tudi čokloadni sufle (ki ga sicer predstavijo kot puding), medtem ko cimetova zmrzlina sodi v poglavje že omenjenih medaljonov.

Nauk zgodbe o treh ljubicah in Kamrci je torej jasen: očarala in prepričala vas bo prav gotovo tista, ki vrti kuhalnico in ropota s piskri, saj je ima kar nekaj domišljije, ko ji je zmanjka pa še vedno skuha dobro jed. Ona, ki streže vino in daje piti je muhaste sorte in če se ji prepustite vam bo natočila isto, kot vsem ostalim gosto, ne gleda na to kaj jedo. Zato je bolje zacepetati in zahtevati globlji vpogled v očitno spreminjajočo se zalogo vinske kamre. Vsekakor pa je najbolje ostati zvest tisti, ki vas iz Kamrice varno pripelje nazaj v topel dom.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s