Brioni

Plan B

gobji kapučinčk za začetek …Na kakšni zabavnoglasbeni procesiji Aleksander Mežek verjetno še vedno rad brenkne in s pravšnjo mero razčustvovanosti zapoje sivo pot, ki ga vodi, kamor hoče srce – na Gorenjsko, kjer gore so. Še pogosteje – čeprav manj ubrano, zato pa nič manj čustveno – taisti kos glasbe odzvanja iz zadnjih sedežev avtobusa na kakšnem šolskem izletu (vkolikor ni mularija zdaj že v fazi popolnoma individualizirane konzumacije muzike iz lastnih predvajalnikov) ali v luštkani, ob tabornem ognju zbrani druščini. No, v avtu, ki je te dni šibnil po gorenjski avtocesti ni (pa dokler jaz upravljam z njim tudi ne bo, to že lahko rečem) brenkal Aleksander Mežek, ampak se je laserski žarek med naključno pašo po mp3-jih zaustavil tudi na komadu že razpadlega velenjskega hiphop dvojca Plan B, Če bi čarat znal. Kasneje se je izkazalo, da je Blaupunkt med lastnosti funkcije random pozabil navesti njeno jasnovidnost, saj pot na Gorenjsko prvenstveno res ni bila namenjena obisku restavracije Brioni, v kateri smo se znašli po prisilni menjavi načrta v zadnjem trenutku. Ampak pustimo podrobnosti te zgodbe za kakšno bolj komorno omizje in se posvetimo temu, kar ponuja še ne prav dolgo odprta, v minimalistični šik zdizajnirana restavracija (ki je del razslojenega kompleksa, ki vsebuje še bistro, slaščičarno in lounge bar z armagnaci, konjaki, calvadosi, viskiji, koktejli, cigarami … ) Brioni sredi Kranja. Nadaljujte z branjem

Vrbinc

V leru

obležala sem na krompirju, rešte me!Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.

Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni. Nadaljujte z branjem

Topolino

Turistični babilon

lepo popeden zajcEna od urbanih legend, ki so krožile med prebivalstvom bivše širše domovine in jih je sprožilo vsakoletno germansko obleganje jadranskih zalivov, otokov, plaž, kampov in restavracij, je tista o večji skupini sproščenih Nemcev, ki imajo na mizi sredi senčne terase pred sabo ogromnega jastoga na srebrnem pladnju. Razposajeni člani družbe se izmenjujejo za objektivom fotoaparata (ali super osmičke), dokler na filmskem traku dodobra zabeležen jastogarski luksus. Ko turisti camere obscure spravijo nazaj v futrole, pristopi natakar in z mize odnese jastoga, pred konvertibilne goste pa začne prinašati »tschewaptschitsche, pleskawitze und ajvar dazu«.

Nekaj podobnega se vam bo zgodilo tudi, ko se boste na višku sezone pripeljali pred eno imenitnejših blejskih restavracij, Topolino. Na veliki črni tabli se bohotijo množičnemu turistu ljubi in vabljivi barvasti napisi: čevapčiči, kalamari, ražnjiči … Hm, ali sva sploh na pravi lokaciji za izpolnitev urednikove misije? … Da je dvom odveč dokazujejo v okviru na fasadi izobešeni časopisni hvalospevi mojstru okusov Zoranu Stančiču in glavni komunikatorki in duši restavracije, Zoranovi ženi Aniti, pa tudi v klasično črnobelo uniformo odeti starošolski mojster strežbe, gospod Štefan. Previdno vstopiva, a ker Nemcev in Izraelcev (še) ni, je vsak strah odveč in mirno zasedeva veliko in udobno mizo za štiri. Nadaljujte z branjem

Apolonia

Go west!

tri tunePo osemnajstih dnevih intenzivnega memoriranja rezultatov tekem, ekstenzivnega štetja sodniških napak in kartonov, razburjanja nad anemičnimi Angleži, takrat še razpadajočimi Francozi, ziheraškimi Brazilci, mentalno nedoraslimi slovanskimi brati, navduševanja nad prepričljivimi Argentinci, umetniškimi Afričani in (sicer težkega srca in ne preveč naglas, pa vendar) mletjem nemškega fussbal stroja, je sreda povzročila pravo zmedo v glavah. Namreč: kaj sploh početi po teh divjih šestinpetdesetih tekmah? Sredino šokantno praznino je kazalo čimprej napolniti z idejami, kaj početi dan potem, kajti tudi v četrkovem urniku je na popoldansko večerni izmeni zevala velika luknja. Skoraj tako velika kot v želodcih, razrvanih od brzinskih halbzeit imbissov. Navdih je prišel kar od nogometa samega, oziroma od tistega, kar je ozvočevalo nemške stadione po vseki tekmi: himnični poziv na zahod Pet Shop Boysov. In smo šli. Primož je vzel s sabo svoj veliki avto, Boštjan svoj foto z velikim številom megapikslov, jaz pa svoj velik (in prazen) trebuh.

Apolonia je restavracija italijanskega tipa, kar na srečo ne pomeni, da se za vsako figo vrže po tleh v kazenskem prostoru, ampak da svoja vrata med tednom odpira samo zvečer, med vikendi pa tudi za kosilo. In glede na scenosled, ki ga uprizarjajo, je jasno, da mati in hčeri čez dan ne poležavajo ob bazenu, ampak razmišljajo o tem, kako čim bolj spektakularno zapolniti krožnike izjemnih dimenzij (ampak so res veliki, tisti, na katerem so postregli tunin tris je bil velik kot platišča kakšnega resnega terenca). Že pri naštevanju predjedi nam je postalo jasno, da se bo najboljše spopasti s poletnim degustacijskim menijem, ki nominalno obsega sedem krožnikov, a jih je bilo v resnici deset, pri čemer so vlogo nenadejenih, a prijetnih presenečenj odigrali otvoritvena žlička z drobnjakom lepo odišavljenega tatarca iz brancina ter zaključni pladenj sočnega sadja na ledu, častno omembo pa si zaslužijo tudi domači grisini, kruhki z oreščki ter sušene rezine kruhov s koprivami in špinačo.

Prehrambena usoda je bila za oni četrtek zvečer tako rekoč zapisana v zvezdah, natančneje v naših astralnih znamenjih. Apolonia na mizo najraje daje vodne reči, torej ribe in rake, mi pa smo si ta znamenja horoskopsko razdelili: en vodnar, en rak, ena riba. Jedli smo pa vsi vse, astrološki kanibalizem gor ali dol. Za začetek so pred vsakega postavili velik krožnik s tremi različno obdelanimi kockami jadranske tune: surova se je kopala v bazilikinem soku, pečena je bila ovita v hamburško slanino in oblita s pomarančnim likerjem, ocvrti pa so preprosto dodali osvežilno zeleno kroglico wasabija. Vsem trem – oziroma šestim, če tunam dodam še ljudi – se je prilegla polsuha Batičeva rebula predzadnjega letnika. Naslednji krožnik je bil manjši, a globlji: v kremo iz belih belušev so poližili z rezino popečenega pršuta pokrito pokrovača, katere okus so malo preveč agresivno preglasila zrnca rdečega popra. Kremasta koromačeva juha s paradižniki, brancinom in kozicami, postrežena v kozarcih za koktejle, je lepo zaokrožila prvi del večerje, Blažičev sauvignon 2000 pa je odprl in podprl dve testeninski poglavji. Štirje oranžni tortelini so bili napolnjeni z jajčevci, grižljaje pa so plemenitili in jim dajali karakter pena bazilike in paradižnika ter koncentriran sok trilje. Pomladanski zavitki, kakor pri Apoloniji imenujejo iz zelenega testa narejene zavitke, polnjene z zelenimi beluši in škampovimi repki, so bili super, a bolj nežne sorte, zato verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi v scenosledu zamenjali mesto z močnejšimi in bolj intenzivnih okusopv polnimi tortelini. Ampak da ne bo pomote – tudi tako kot je, je zelo zelo dobro.

Naslednji dizajnerski moment je sledil, ko so na mizo prinesli podolgovate krožnike z brancinovim filejem, prelitim z zeliščnim želejem in spremljajoči krogec drobno nakonckane in dušene poletne zelenjave, ki ga je spremljal še en oblikovalski dosežek: kraška vinarska mojstrovina, koncentriran, rumen, močen Čotarjev chardonnay 2000. Pri sladicah je enotnost ekspedicije skorajda razpadla, saj smo se komajda zmenili, kdo bo kje začel in kako bomo ogranizirali obhod vseh treh mojstrovin: nadvse svežega in okusnega mareličnega sorbeta, kremaste orehove zmrzline z jabolčno peno in calvadosom ter razstavljenega tiramisuja z dvema barvama čokolade, kavnim želejem, nežno maskarponejevo peno in zrnci kave. Požirek Batičevega Valentina pa je bil samo še pika na i.

Tako je torej na obljubljenem zahodu. Z domiselnostjo v kuhinji pri Apoloniji suvereno nadgrajujejo sveže morske sestavine in tako gostom odkrivajo možnosti spajanja morja s kraško kuharsko tradicijo, obenem pa so jedi tehnično dovršene in estetsko predstavljene. Na bližnjem zahodu je torej več kot fino, malo naprej pa tudi ni slabo. Vprašanje je samo po kakšnem vrstem redu servirati testenine, coq au vin, wurst in polenovko, za pripravo katere imajo Portugalci menda na voljo kar 365 receptov.

Torkla

Offside

škampi zaviti v staran špehNogometno navijaštvo večina povezuje z dvema stvarema: foteljem in pivom, ponavadi v obratnem vrstnem redu. Fotelj je včasih, če gre za spremljanje tekme na javnem mestu, lahko zamenjan s kavčem ali pozicijo z dobrim pogledom na veliki ekran. Pivo je kot Thierry Henry ali Ronaldinho – ne more biti zamenjano. Si predstavljate, da bi med izključitvijo Jensa Lehmanna držali v rokah eleganten kozarec penine, med Eto’ojevim ciljanjem vratnice pa bi v nos vlekli arome krepkega rdečega in premišljevali o mehkobi taninov? No go. Če kljub temu skušam rezultat finala aplicirati na gastonomsko raven, lahko rečem, da so letos tapas premagali fish and chips, čeprav je tudi res, da nas največje bitke v resnici šele čakajo. Jasno je le da bodo, tudi zaradi navad v državi gostiteljici, vse specialitete postrežene s pivom.

Seveda pa za nogometne navdušence obstaja tudi dan potem. Dan za lahkotno pametovanje o igri, junakih, potezah in napakah velike tekme, ki je za nami. Dan, ko živci niso več napeti, ko so stavni vložki pomnoženi ali izgubljeni in ko so točke Fantasy Footballu, ultimativnem orodju za involviranje širokih množic street ekspertov v igro, dokončno razdeljene. Moj fantasy klub, Češki hlapi je sezono končal pri 541 točkah, kar ni ne vem kaj, ampak Zvezdanove fante iz FC Ogninho sem vseeno namahal za 65 točk. Za prostor analize letošnjega upravljanja z igralci sva iskala mirno lokacijo z zelenico na očeh in Hiša Torkla s pogledom na z živo zeleno barvo poraščene istrske griče se je izkazala za nadvse fletno izbiro.

Staro oljarno v Kortah so z v slovenskem gostinstvu redko izkazanim občutkom za združevanje tradicije in modernih elementov preuredili v udobno in elegantno restavracijo, in bili pri tem pozorni na vse detajle: stole, prte, opremo, krožnike … vrhunsko počutje za vrhunska klepetača je zagotavljal še zvočni sistem, ki je nevsiljive jazzerje kmalu zamenjal z luštno kompilacijo jazzy hip hopa in soula izpred desetih let. Domišljavo sva si mislila, da je to zaradi naju: bila sva pač edina gosta v notranjem delu in mogoče so muziko prilagodili najinemu okusu. Vsekakor so zadeli. Zgrešili niso niti s penino, ki so nama jo ponudili za začetek: fuzbal feni imamo radi, da nas po grlu popraska kakšen mehurček in Jakončičeva Carolina jih ima ravno prav. Nasploh v Torkli z vini delajo zelo lepo. Vinska karta je pregledna in urejena, izbor vin zelo dobro pokriva lokalne pridelovalce in njih sodruge iz drugih koncev Primorske, seže pa tudi v druge slovenske vinske pokrajine in preko meje, raziskovalcem pa ponuja prijeten nabor ekskluzivnih letniških polnitev, magnumov, predikatov in ostalega veselja za posebne priložnosti.

Ker sva se v Korte peljala prejšnji četrtek, sva sledila namigom Roberta Gorjaka s tehle strani in si za spremljavo prvih krožnikov iz kleti Korenika Moškon izbrala malvazijo 2004, ki je predstavnica hrani prijazne malvazijske šole, brez pumpanja z dolgimi maceracijami in pretiravanja z bariki. Ne vem sicer, kako izbirajo nogometni selektorji, ampak izbor obrambne linije iz hladnih predjedi je v Torkli še kar problematičen. Na srečo težave niso Oblakovega tipa, (ko človek ne more izbrati nič) ampak se je težko odločiti katero od dobrot bi izbral. Kvadrilemo je hitro razrešil komunikativen in v načine priprave jedi dovolj dobro posvečen natakar, ki je ponudil naslednjo peterko: kot celična mrena tanko narezan brancinov carpaccio, hobotnice v solati z osvežilnim dodatkom jagod in 24 let starega balzamičnega kisa, tunin tatarec, v katerem je malce premočno vlogo odigral limonin sok, dišeča, gladka in nežna tartufova rolada in minimalisitičen, sladkokisel škampov repek, mariniran v pomarančnem soku. Srečo sva imela tudi pri izboru sredinskih igralcev z obrambnimi nalogami. Eden od njih – na žaru pečeni in v rezine slanine oviti škampi – je celo osvojil naslov najblj okusnega igralca dneva. Posebnosti pri tej v osnovi preprosti jedi sta dve: slanina (selektor Lippi bi ji rekel lardo) je starana v marmornatih skrinjah in daje potencialno suhim škampovim repom ravno pravo količino sočnosti, za potrebno svežino pa poskrbi previden odmerek že omenjenega balzamičnega štiriindvajsetletnika. Fritaja s tartufi je bila sočna in dišeča, a je k temu bolj kot radodaren odmerek naribanih žagovinastih in utrujenih črnih gomoljik pripomogla tartufata. Nasploh nadaljevanje igre in izbor igralcev za napadalne naloge niso dosegali navdušujočega začetka: jagnječje zarebernice so s popečeno zelenjavo in krompirjem vred komajda ujele kvalifikacije za pridevnik korektno (sem nekam se uvršča tudi merlot breg 2003 iz iste kleti), medtem ko brancinov file s češnjevci, olivami in sušenimi paradižniki v škrniclju nikakor ni zmogel splavati iz preveč olivnega olja v katerega so ga namočili. V konici napada sta torkat igrala mandljeva zmrzlina in čokoladni žličniki z jagodami, a se je v spomin zagotovo bolj vtisnil njun dekanski spremljevalec, Bordonov sušeni polsuhi merlot 1996.

Kako torej interpretirati naslov tegale zapisa? Daleč od tega, da bi kdo pomislil na prepovedani položaj, kot je offside neinventivno preveden v materinščino. Prej bi rekel, da se je prav prijetno ujeti v offside zanko, ki jo pripravljajo fantje v Kortah. Imajo nadpovprečen ambient, izvrstni so pri vinih in predjedeh, sapa pa jim malo pojenja pri glavnih jedeh in sladicah. Ampak včasih je to dovolj za zmago, saj veste kako smo prišli na Euro 2000 in v Korejo dve leti kasneje.

Tramšek

Prleške smeri razvoja

prleška mocarelaTovarišice in tovariši! Kot verjetno sami doboro veste, smo v naši ožji domovini v zadnjih letih zelo uspešno razvijali nove metode uporabe kmetijskih proizvodov (še posebno vina, mlečnih izdelkov, mesa in zelenjave) v gostinskem sektorju. S tem je sama kvaliteta gostinsko turistične ponudbe naših regij veliko pridobila, kar se beleži tudi v blagajnah kmetijskih in vinogradniško-vinarskih kombinatov, predvsem na zahodu domovine, kjer konvertibilne valute prispevajo gostje iz zahodne Evrope, pretežno italijanske narodnosti. Tovrsten razvoj je pohvalen in hvalvreden, vendar je treba pri tem paziti, da ima dostop do sadov tega razvoja sleherni delovni človek in občan. Z drugimi besedami: produkti gostinsko-vinarskega sektorja ne smejo postati dosegljivi le pripadnikom družbene nadstavbe, torej pripadnikom ekonomskih, političnih in drugih elit. Sleherni obrat javne prehrane naj ima v vidu navezanost na bogato tradicijo narodov in narodnosti okoliških regij in njihovo smer razvoja v boljšo, okusnejšo in lepšo prihodnost.

Kot dober eksampel zavedanja in realizacije navedenih smernic, vam v nadaljevanju predstavljamo obrat Jelene Tramšek v Ivanjkovcih, konkretneje v Žerovincih 25b, katere obisk toplo priporočamo slehernemu lačnemu ali žejnemu občanu, ki bo hodil tam okrog. Med našim obiskom je bilo zapaženo, da v gostinskem obratu Tramšek z enako priljudnostjo, resnostjo in profesionalnim pristopom ustrežejo tako zahtevam lokalnih skupnosti, ki z le redko videno enotnostjo za obed izglasujejo župo, pohane piceke, pomfri in solato, mešanim družbam, katerih ženske sekcije volijo za vegetarijanske krožnike, kot gostom, ki skozi odkrivanje novih okusov izkazujejo radoznalost in sledijo izreku učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.

Prva lekcija, ki jo pri Tramšku dobi predstavnik mestnega odbora je povezana z osnovno prehransko dobrino sodobnega delovnega človeka: kruhom. V skladu s pluralizmom mnenj so na voljo cicibanski okrogli majhni kruhki z ocvirki, ajdov z orehi in sezamom ter rženi. V nadaljevanju se je delegacija posvetila vzpostavtivi in učvrščevanju prijateljskih vezi z zahodnimi sosedi: prleška mozzarela je domač, iz pasirane skute in kisle smetane zamešan in ravno prav strjen sočen mlečni produkt, katerega lokalizirajo bučna semena in brizg aromatičnega bučnega olja. Buče iz mladinske divizije (torej bučke) so predelali v kremasto bledozeleno terino in na krožniku pospremili z namazom iz rakcev in tune. Navkljub vpostavljeni poglobljeni kooperaciji z uglednim in izven meja domovine cenjenim vinarstvom Kogl, v gostilni Tramšek v kozarce natakajo produkte ostalih okoliških po kvaliteti izstopajočih neposrednih vinarskih proizvajalcev. Suhi renski rizling, ki ga je leta 2003 obrezoval, okopaval, trgal, prešal in kletaril tov. Magdič je državnega ordena vredno vino, ki je presenetilo z zajetnim telesom in polnimi aromami.

Naslednji čvrst temelj obiskanega obrata so juhe. Dišeča ohrovtova je kremirana s krompirjem, korenčkovo pa plemenitijo ravno prav na zob kuhani trakovi korenja. Za energetske zaloge fizičnega delavstva je nadvse primeren zavitek (po domače štrudl), v katerem je najti nahajališča mlete svinjine, kuhanega graha in riža (a bi vsaj slednjega, ne glede na prijateljstvo z Ljudsko republiko Kitajsko lahko mirne duše izpustili) in katerega nasitnost, pa tudi suhost je zmotila fizičnega udejstvovanja nevajene pisarniške uslužbence. Le-te je utolažil kozarec Koglovega rumenega muškata 2004, ki se ni dal premagati niti sladkasti paradižnikovi omaki, naliti okrog zavitka. Priajzni komisar Zvonko je nato predstavil delovanje osnovne mesojedske celice, ki se v Prlekiji drži predvsem “picekof, puranof in svij”, po krajšem premisleku pa doda še govedino in divjačino. Koglova revolucionarna, torej rdeča linija, ki se ponaša z latinskim imenom Magna Dominica Ruber in je zmešana iz modrega pinota in syraha, se je tako bila prislijena soočiti z za precej sadno, rahlo začimbno, relativno mlado (2004) in ne ravno korpulentno vino precej težkima nasprotnikoma. Pri govejem fileju v omaki z ingverjem in rozinami, postreženim s popečeno ajdovo kašo z rižem jo je še nakeko odnesel, za srnin file v omaki s suhimi slivami ter z ajdovim žličnikom in krompirjevim štrukeljem z grahom, pa mu je že začelo zmanjkovati taninske municije. O podobnem usihu inventivnosti in energije smo prisljeni poročati še pri sladicah, saj orehova rezina, prleška gibanica in vafel s čokoladno kremo niso izkazovali kakšnih domišljenih nadgradenj, standardno dobri in med vožnjo nazaj nekje pri Ptuju pokonzumirani pa so bili tudi podarjeni flancati.

Je pa ostal dober priokus po polsladkem Koglovem chardonnayu 2004, ki na etiketi nosi defenzivni napis Mea Culpa. Čeprav odboru ni jasno, zakaj bi se pri Tramšku kdorkoli sploh moral opravičevati. Gre namreč za (za Štajerske razmere pa sploh!) izjemno ljudomilo gostinsko postojanko, na čelu z markatnim in šarmantnim komisarjem Zvonkom; komandantko Jeleno ki zna in zmore balansirati med pričakovanji nedeljskih kosilojedcev in kapricami zahtevnejših, inventivnosti pričakujočih gostov; ter močnim zaledjem intendanta Cvetka iz kleti Kogl v Veliki Nedelji. Sicer pa se – kadar obiščete Tramškovo postojanko – v “velikega” lahko spremeni vsak običajen dan. Na juriš, na zdravje in dober tek!

Kamrca

Kaj delajo ljubice tri?

mošnjiček, ki skriva tagliato v mediteranski omakiPoligamijo na našem koncu sveta ponavadi povezujemo z eksotičnimi in oddaljenimi, predvsem orientalskimi kraji, kjer so jo pred mnogimi leti in pod določenimi finančnimi pogoji uzakonili verski šefi. Zahodnjaški komandanti so bili bolj pristaši druženja v dvoje in so zapovedali, da naj fantje in dekleta življenje preživljajo po dva in dva skupaj. In čeprav so se naši predniki tega tako trdno oklepali, da so skupnosti dveh prilagodili celo slovnico, je ljudstvo, predvsem moško, kaj rado pogledovalo za več kiklami hkrati. Sicer se, po pričevanju ljudskega kulturnega blaga – konkretneje pesmi Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri – tovrstnih tveganih iger niso šli v domačem kraju, ampak so kažin raje delali na tujem teritoriju, še najraje onstran Trojan. O tem, kako so tujerodne poligamiste sprejemali štajerski fantje konkretna pesem ne poroča, se pa morebitni tok dogodkov razkriva v eni drugi, krajši in bolj eksplicitni: Aufbiks, nože vun …naprej pa ne bomo, ker o črevih v tej rubriki pišemo kvečjemu v navezavi s klobasami in salamami in nikakor ne plotovi.

Vrnimo se k onim trem ljubicam in njihovim gostinsko-storitvenim aktivnostim. Da bo zgodba povedana na drugačen način, bomo začeli pri tretji ljubici, ki v bistvu ni samo ljubica, ampak tudi žena. Moja, da ne nesporazuma. In ki me ni peljala v svojo kamrico, ampak v tisto, ki je v Mengšu in je gostilna. In pravzaprav me ni peljala tja, ampak od tam domov. Lahko si mislite, kdo je kriv, da je bilo tako. Prav imate – tista, ki piti da. V Kamrci je to – po načelu equal opportunities – sicer tisti, se pravi prijazen gospod, ki vina -. pa tudi ponudbo kuhinje – raje kot s pomočjo jedilnega lista in vinske karte predstavlja na izust. Da se ob dekadenco s tremi ljubicami vendar ne bi spotaknil kak varuh javne morale so poskrbeli menihi iz Pleterja, ki v kleti svoje kartuzije pripravljajo čisto spodobno, drobnih mehurčkov polno in osvežilno penino. Predjedi je nato spremljal zelo prijeten in razkošen Brandulinov beli pinot 2003, za mesene užitke pa so nama priporočili Tilijin cabernet sauvignon istega letnika, ki bo najboljše dal od sebe šele čez sezono ali tri. Mladinec pač.

Vse našteto pa v mengški Kamrci prekaša prva, torej tista, ki gostom jesti da, čeprav tudi ona, ki v pesmi ni omenjena, pa veze gobeline, obeša old-school zavese, osvetljuje prostore, izbira muziko in razporeja starine, ni od muh in zna ustvariti prijetno razpoloženje. Ampak ta glavna je vendarle kuharica: najprej je iz kuhinje poslala prijeten zalogaj, za pogrinjek radodarno velik kos mehke in sočne pite s skuto, jajci, bučkami in zelišči. Poslušanje prišepetovalca s predstavtvijo nadaljevanja dnevne ponudbe je bilo tako precej lažje. Čeprav ponujenega na srečo ni bilo toliko, da bi se med poslušanjem izgubljala, pa je vseeno kar nekaj jedi že na posluh dišalo dovolj dobro, da odločitev ni bila lahka. Hobotnica v solati je bila predstavnica minimalistično naturalistične šole – neolupljena, ravno prav skuhana, brez dodatkov krompirja in prikrivanja okusa s pikanterijami česnasto čebulnega tipa. Tudi pri carpacciu so v Kamrci stopili korak stran od običajne pojavne oblike te jedi: namesto rukole motovilec, poleg parmezana pa za popestritev nekaj rezancev grobo nastrgane aromatične črne redkve in par kroglic čičerike. Kako malo je potrebno, da je človek zadovoljen. Nadaljevanje je bilo še bolj fletno: ocvrte artičoke so uživale v družbi sladkih škampovih repov, da bi veljalo tisto, ki jesti da, imeti blizu doma, pa je potrdil zvitek iz treviškega radiča, polnjen s kozličkovim mesom in postrežen s popečeno polento in paradižnikovo omako. Dolma remixed, in to zelo uspešno. Edina reč, pri kateri sva od Kamrce pričakovala več – še posebej po prepričljivem uvodu – so bili svinjski medaljoni s suhimi slivami in njoki. Saj ne da jed ne bi bila pripravljena, kot se šika, ampak glede na to, da je vsak krožnik prej in potem ponudil nekaj inventivne drugačnosti, je tale obstal na ravni sivega povprečja. In v globoki senci tagliate, ki jo pripravijo z z jajčevci, bučkami in paradižnikom in potem zavijejo v mošnjiček iz listnatega testa, spečejo in položijo na zelenjavno kremo. Že res, da je biftek zaradi tovrstnega načina priprave nujno prepečen, ampak sočnosti mu prav gotovo ne manjka.

Z istim argumentom je prepričal tudi čokloadni sufle (ki ga sicer predstavijo kot puding), medtem ko cimetova zmrzlina sodi v poglavje že omenjenih medaljonov.

Nauk zgodbe o treh ljubicah in Kamrci je torej jasen: očarala in prepričala vas bo prav gotovo tista, ki vrti kuhalnico in ropota s piskri, saj je ima kar nekaj domišljije, ko ji je zmanjka pa še vedno skuha dobro jed. Ona, ki streže vino in daje piti je muhaste sorte in če se ji prepustite vam bo natočila isto, kot vsem ostalim gosto, ne gleda na to kaj jedo. Zato je bolje zacepetati in zahtevati globlji vpogled v očitno spreminjajočo se zalogo vinske kamre. Vsekakor pa je najbolje ostati zvest tisti, ki vas iz Kamrice varno pripelje nazaj v topel dom.