Vrbinc

V leru

obležala sem na krompirju, rešte me!Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.

Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni.

Vrbinčeva hiša je od zunaj oblečena v svežo fasado, notranjost daje vedeti, da tukaj ne obratuje prvi rod gostincev, zmerno kičast slikovni material na stenah pa namiguje na morsko orientacijo kuhinje. Po osvežilnem soku, stisnjenem iz pomaranč in limon se človek s slino v ustih posveti branju jedilnega lista. Oko se pri hladnih predejedeh zaustavi na ribji marinadi, a to je le, kot bi rekel pesnik »up golfivi«, saj prijazen in tudi v metodah priprave jedi podučen natakar s pristnim obžalovanjem pove, da marinade ta dan ni, ker jo je treba pripraviti kakšen dan vnaprej. Že v redu, ampak zakaj je potem na jedilnem listu? Zgodba se ponovi pri porovi juhi z na žaru pečenimi repki kozic, ki prav tako obstaja le na papirju. Lahko pa dobimo morsko ali govejo. Lahko, seveda lahko, ampak to je že plan b in povečuje nezadovoljstvo, saj vrhunski restavraciji z vrhunskimi cenami ne more biti ravno v čast, da gost nabaše na dve obljubljeni, a ne ponujeni jedi. Kmalu dojamemo vzorec: na voljo so vse stvari, ki so bolj klasične, običajne in ki – domnevam –gredo najbolje v promet, še posebej če njih enostavno pripravo komunicirajo kot ohranjanje naravnih pristnih okusov.

Za začetek so nama ponudili kepico namaza iz pečene tune, ki je bila všeč celo petru, ki se načeloma izogiba tunine, predvsem zato, ker je bila glavna sestavina 90% omak za špagete na študentskih žurih. No, takle namaz iz pečene tune je pač nekaj drugega kot konzervirano bogastvo morja, še bolj k izvoru dobrega pa je šla rezina surove tune, marinirana s pomarančnim in limoninim sokom, zašpičena z rdečim poprom in dodatno osvežena s tankimi rezinami jabolka. Podobno bazičnost je ponujal carpaccio iz lignja – pravzaprav je šlo za tanke rezance sladkastega in dišečega lignja, položene na pikantno rukolo. Zraven je, k lignju bolj kot k tuni, lepo stekel kozarec malvazije 2004 iz kleti Valterja Sirka. Tudi pri toplih predjedeh ni šlo brez menjave, saj so najavljene ligenjčke v brodetu zamenjali njihovi večji, na kolobarčke narezani sorodniki. Rezultat je bil močan in krepak krožnik lignjev v gosti paradižnikovi omaki. Morsko juho pri Vrbincu skuhajo iz morske žabe in je bistra, krepka jed dovolj polnega okusa, a smo kljub temu pogrešali svoj prvi izbor – porovo juho s kozicami.

Večje ribe so deležne posebnega tretmaja, križanca med kuhanjem na lešo in pečenjem: na krompir in jušno zelenjavo položijo celo ribo in vse skupaj dušijo. Izbrana škrpena je bila sočna, krompir pa lepo odišavljen in prepojen z aromami jušne zelenjave, ribe in olivnega olja. Steklenica tokate, kot se po novem imenuje tokaj iz kleti Edija Simčiča je bila ravno prava – tako po velikosti in temperaturi kot po okusu in moči. Za sladice – čeprav sta se predvsem mandljeva rezina in čokoladna torta slišali dovolj vabljivo – je žal zmanjkalo časa, ki ga je verjetno prej pobrala dolgotrajna priprava lignjev v brodetu.

Ne morem ravno reči, da sem iz Vrbinca odšel nezadovoljen, zagotovo pa sem, glede na dober glas, ki kroži o restavraciji, od njih pričakoval več: za začetek vsaj to, da ob že tako ne preveč obširnem jedilnem listu dejansko ponujajo to, kar je na njem zapisano. O prestavljanju v višjo prestavo ter inventivni nadgradnji dolgočasnega koncepta riba + krompir + blitva pa na tem mestu ne gre soditi. Očitno so gostje zadovoljni s tem, kar dobijo.

Advertisements

6 thoughts on “Vrbinc

  1. Dosadan, dosadan sam prijatelju, dosadan, … fiju fiju

    Obstaja ena kategorija oštarij, ki jim rečem “direktorske” oštarije. Lahko bi jim rekel pa tudi mafijske. Kovač je recimo en tak lep primer (http://cespov-njok.blogspot.com/2005/12/kovaeva-eplca.html).

    Glavno da je slava in da direktorji lahko mahajo s črnimi Dinerskami (zlate majo dons že skor študentje), da je drago, da ne vzburja brbončic po nepotrebnem in da se lahko trepljajo po ramenih kolk so face, ne vedoč, da jih zunaj čaka volk (po Ruglu).

    V Vrbincu še nisem bil in zgleda, da bo pri tem ostalo. Ampak po opisanem gre točno za ta fenomen.

    Očitno jim dobr gre in ni da bi zdej spreminjal nekaj, kar dela veliko denarja za malo truda. Kaj pa je to pripeljat friško škarpeno iz Reke ali Zadra in jo vržt na krompir in hopla v pečico. Poceni. Nosilcem zlatih Dinersk se zdi pa uau, sploh ko za to plačajo 5 mestno cifro. Kako šolanje kelnarjev, kako eksperimentiranje z recepti. Dej, dej, to samo stane.

    Večine oštarij v naših logih daje pomanjkanje občutka za to, kaj je sploh njihovo poslanstvo, oz. kaj mi ovce pričakujemo od njih. Mi ne gremo jest v oštarije, ampak se gremo fajn imet. To, da pridemo ven s polnim želodcem je collateral damage. Če bi to vedeli naši oštirji, bi kelnarji ne bilo tisto osebje, ki nosi krožnike, ampka bi to bili zverzirani prodajalci avtov in nepremičnin. Ali pa zavarovanj. Ti znajo osrečiti stranke, tudi če stranka ne rabi tistega, kar je kupila. In to je point oštarij. Sej ne rabiš nujno ribje marinade, problem je, ker te po nepotrebnem zrajcajo z jedilnim listom, na koncu ti pa rečejo mamo govejo župo take it or leave it. Kt da sm sestradan in da bom zdele zdele podlegu če ne pojem njihove goveje župe.

    A v JBju si že bil. Mi je šele v zadnjem cajtu na radar prišel, in je tudi kao oh in sploh in ulala. Je res?

  2. takle mamo, ane … in oštirji zmeraj najdejo opravičilo: zajeban je, težko je prodat, kdo pa bo jedel kaj drugega … jb? … če se v zadnjem letu ni kaj radikalno spremenilo, potem ni oh in sploh in ulala … korekten upmarket z dragimi jedmi … čeprav se mu v ljubljanski bedi še zmeraj uspe prebiti med top 5 … ampak na spodnji rob …

  3. Pod napisano bi lahko komot podpisal še naš kvintet pevcev primorsko-koroških napevov: stara dva sva sicer pospravila, kar je prinesel maeštro kamerjer, a podmladek je vekal od lakote že na poti do avta. Tisti netopir med lešo-peko pa ni bohveka. Pa za to smo itak sami krivi, vem, ampak vseeno, kot bi rekel EAP: Nevermore!

  4. OK, g. Napotnik, zdaj prihaja napad kobilic na biblijsko mesto, vendar ko si v naletu.. ( ker sem v istem dnevu komentirala vse možne krčme)
    super mi je, da komentiraš gostilne, ki so tega vredna (iz različnih razlogov), vendar se ne morem upreti, da ne bi navedla svoj top 5: jb, vrbinc, skaručna, maxim, chez eric (vsi enakovredni) in hkrati ne morem verjeti, da ja na izboru – pri poku ali špajza, pa še kaj bi se našlo ki vredno omembe.
    v analizo, pa priporočam: Boris Novak, Sadinja vas pri Dvoru in jasno Hiša Franko ( me prav zanima kaj meniš o njih).

  5. betty, pri frankotih sem bil samo enkrat in nimam nobenega razloga, da se mi ne bi zdelo super … je pa hecno, da sva ravno včeraj zjutraj na poti v vrtec s chefico užgala razvrtitev vsak svojih top 5, s tem da je pri naju skaručna zavoljo sentimentalne navezanosti izven kategorije (kar je fino, ker potem v bistvu lahko goljufaš in delaš top 6, hehe) … top lestvice se seveda spreminjajo, ampak moja slovenska je trenutno takale: penzion raduha, za gradom – rodica, pikol, jb, apolonia … recimo … ampak ker zaradi hišnih cicibanov trenutno ne pohajamo toliko bo treba po pričevanju lačnih preverit še marsikaj: majerijo, denka, vilo bled, debeluha …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s