Topolino

Turistični babilon

lepo popeden zajcEna od urbanih legend, ki so krožile med prebivalstvom bivše širše domovine in jih je sprožilo vsakoletno germansko obleganje jadranskih zalivov, otokov, plaž, kampov in restavracij, je tista o večji skupini sproščenih Nemcev, ki imajo na mizi sredi senčne terase pred sabo ogromnega jastoga na srebrnem pladnju. Razposajeni člani družbe se izmenjujejo za objektivom fotoaparata (ali super osmičke), dokler na filmskem traku dodobra zabeležen jastogarski luksus. Ko turisti camere obscure spravijo nazaj v futrole, pristopi natakar in z mize odnese jastoga, pred konvertibilne goste pa začne prinašati »tschewaptschitsche, pleskawitze und ajvar dazu«.

Nekaj podobnega se vam bo zgodilo tudi, ko se boste na višku sezone pripeljali pred eno imenitnejših blejskih restavracij, Topolino. Na veliki črni tabli se bohotijo množičnemu turistu ljubi in vabljivi barvasti napisi: čevapčiči, kalamari, ražnjiči … Hm, ali sva sploh na pravi lokaciji za izpolnitev urednikove misije? … Da je dvom odveč dokazujejo v okviru na fasadi izobešeni časopisni hvalospevi mojstru okusov Zoranu Stančiču in glavni komunikatorki in duši restavracije, Zoranovi ženi Aniti, pa tudi v klasično črnobelo uniformo odeti starošolski mojster strežbe, gospod Štefan. Previdno vstopiva, a ker Nemcev in Izraelcev (še) ni, je vsak strah odveč in mirno zasedeva veliko in udobno mizo za štiri.

Štefan nama ponudi dobro ohlajeno, živahnih mehurčkov polno suho srebrno radgonsko penino, klasiko, ki ji ob primerni temperaturi strežbe niti zlonamerni cinik ne more očitati kakšne hude pomanjkljivosti. Preletiva ponujena jedilna lista, razdeljena na ribjo in mesno linijo in že pogrešava najavljene specialitete. Štefan nama razloži, da imajo pripravljenih več vsebinskih različic jedilnih listov – za Slovence in Italijane je eden, drugi je za Nemce (ki menda – če na jedilniku ni čevapov – jadrno poberejo šila in žvekala), tretji pa za angleško govorno področje. Super – ponemčevanja je bilo dovolj že v srednji šoli in s tem slovenskim menijem sva čisto zadovoljna, predvsem s kontinentalno linijo, na kateri je najti kar nekaj zanimivih alinej.

Mozzarella s pestom iz suhega paradižnika je sicer obljubljala več, kot je dala – malce bolj intenzivna aroma sušencev ne bi škodila, ampak prvi vtis je takoj uravnotežila druga jed, na alfa-alfa tanko narezano in z bučnim oljem marinirano zelje je dajalo oporo pahljači sočnih rezin sušenih gosjih prsi in cabernet sauvignon 2004 Dušana Kristančiča je samo še dodal veselja na brbončice.

Pri Topolinu načeloma vse jedi pripravljajo (ali finalizirajo) sproti, kar je fino, ker je tempo prinašanja jedi ravno pravšnji za klepetavo zamizno druženje. Zdaj sva torej pripravljena na tople zalogaje: na dno globokega krožnika dajo na maslu prepražene drobtine in na to vlijejo mehko kuhano polento. Na sredi krožnika naredijo luknjo, jo napolnijo s kislo smetano, polentni obroč pa posujejo z naribanimi črnimi tartufi. Foto Drejc je navdušen predvsem nad tem, da lahko z žlico regulira intenzivnost mešanja okusov: enkrat malo več tartufov in manj smetane in polente, potem pa spet malo drugače. Jaz sicer ne padem ravno okrog od navdušenja nad izvirnostjo špinačnih njokov, potresenih z dimljeno skuto, ampak narejeni so v nulo – ravno prav trdi, ravno prav veliki in z lepo usklajenimi okusi – b.p. torej.

Ker sva Slovenca in na nama ni treba izvajati promocije slovenskih vin, se je gospe Aniti (pravilno!) zdelo pametno zaviti na drug vinski konec sveta. Norwood je mešanica cabernet sauvignona in shiraza, ki jo dela avstralski vinar avstrijskega porekla, Salomon Estate. Letnik 2003 je tipično zapeljivo vino novega sveta, z uravnoteženo eksplozijo sadnih okusov (predvsem robidnice), shirazovske pikantnosti in neizstopajočimi aromami barikov. Vino je imelo malce preveč vsega za moj (sicer izjemen) v slanino zavit in na žaru pečen zajčji file, podložen s pirejem iz gomoljne zelene in lepo nadgrajen z gosto čežano, skorajda že marmelado iz kosmulje, je bilo pa zato, poroča foto oko, izvrsten izbor za rezine telečjega fileja s popečeno hruško in gorgonzolo.

Za finalizacijo obeda sva izbrala konzervativno odštekani kombo: topolinski crème brûlée je nad povprečjem, z lepo hrustljavo skorjico in zgoščeno kremo pod njo, sorbet iz vanilijevega sladoleda z bučnim oljem in praženimi sesekljanimi bučnimi semeni pa je precej manj nenavaden, kot se sliši – v bistvu ga z okusi nese nekam proti pistaciji. Batičev Valentino, ki je prišel zraven je pa itak … ma, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanj.

In medtem, ko sva midva v miru konzumirala vse opisano, jim je v kuhinji uspelo narediti nekaj impozantnih germanskih krožnikov (z ajvarjem lično spravljenim v izdolbeno polovico čebule) ter par solat za varčne Izraelce. Italijanski par pa si je – podobno kot midva – privoščil najboljše, kar Topolino ponuja. Dokler jim v rumeni hiši na začetku Bleda uspeva voziti paralelne špure in balansirati med pričakovanji različnih tipov gostov, je vse okej. Upati je samo, da se ne bodo odločili za lažjo pot – germanizacijo italijansko slovenskega jedilnega lista.

Advertisements

One thought on “Topolino

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s