Apolonia

Go west!

tri tunePo osemnajstih dnevih intenzivnega memoriranja rezultatov tekem, ekstenzivnega štetja sodniških napak in kartonov, razburjanja nad anemičnimi Angleži, takrat še razpadajočimi Francozi, ziheraškimi Brazilci, mentalno nedoraslimi slovanskimi brati, navduševanja nad prepričljivimi Argentinci, umetniškimi Afričani in (sicer težkega srca in ne preveč naglas, pa vendar) mletjem nemškega fussbal stroja, je sreda povzročila pravo zmedo v glavah. Namreč: kaj sploh početi po teh divjih šestinpetdesetih tekmah? Sredino šokantno praznino je kazalo čimprej napolniti z idejami, kaj početi dan potem, kajti tudi v četrkovem urniku je na popoldansko večerni izmeni zevala velika luknja. Skoraj tako velika kot v želodcih, razrvanih od brzinskih halbzeit imbissov. Navdih je prišel kar od nogometa samega, oziroma od tistega, kar je ozvočevalo nemške stadione po vseki tekmi: himnični poziv na zahod Pet Shop Boysov. In smo šli. Primož je vzel s sabo svoj veliki avto, Boštjan svoj foto z velikim številom megapikslov, jaz pa svoj velik (in prazen) trebuh.

Apolonia je restavracija italijanskega tipa, kar na srečo ne pomeni, da se za vsako figo vrže po tleh v kazenskem prostoru, ampak da svoja vrata med tednom odpira samo zvečer, med vikendi pa tudi za kosilo. In glede na scenosled, ki ga uprizarjajo, je jasno, da mati in hčeri čez dan ne poležavajo ob bazenu, ampak razmišljajo o tem, kako čim bolj spektakularno zapolniti krožnike izjemnih dimenzij (ampak so res veliki, tisti, na katerem so postregli tunin tris je bil velik kot platišča kakšnega resnega terenca). Že pri naštevanju predjedi nam je postalo jasno, da se bo najboljše spopasti s poletnim degustacijskim menijem, ki nominalno obsega sedem krožnikov, a jih je bilo v resnici deset, pri čemer so vlogo nenadejenih, a prijetnih presenečenj odigrali otvoritvena žlička z drobnjakom lepo odišavljenega tatarca iz brancina ter zaključni pladenj sočnega sadja na ledu, častno omembo pa si zaslužijo tudi domači grisini, kruhki z oreščki ter sušene rezine kruhov s koprivami in špinačo.

Prehrambena usoda je bila za oni četrtek zvečer tako rekoč zapisana v zvezdah, natančneje v naših astralnih znamenjih. Apolonia na mizo najraje daje vodne reči, torej ribe in rake, mi pa smo si ta znamenja horoskopsko razdelili: en vodnar, en rak, ena riba. Jedli smo pa vsi vse, astrološki kanibalizem gor ali dol. Za začetek so pred vsakega postavili velik krožnik s tremi različno obdelanimi kockami jadranske tune: surova se je kopala v bazilikinem soku, pečena je bila ovita v hamburško slanino in oblita s pomarančnim likerjem, ocvrti pa so preprosto dodali osvežilno zeleno kroglico wasabija. Vsem trem – oziroma šestim, če tunam dodam še ljudi – se je prilegla polsuha Batičeva rebula predzadnjega letnika. Naslednji krožnik je bil manjši, a globlji: v kremo iz belih belušev so poližili z rezino popečenega pršuta pokrito pokrovača, katere okus so malo preveč agresivno preglasila zrnca rdečega popra. Kremasta koromačeva juha s paradižniki, brancinom in kozicami, postrežena v kozarcih za koktejle, je lepo zaokrožila prvi del večerje, Blažičev sauvignon 2000 pa je odprl in podprl dve testeninski poglavji. Štirje oranžni tortelini so bili napolnjeni z jajčevci, grižljaje pa so plemenitili in jim dajali karakter pena bazilike in paradižnika ter koncentriran sok trilje. Pomladanski zavitki, kakor pri Apoloniji imenujejo iz zelenega testa narejene zavitke, polnjene z zelenimi beluši in škampovimi repki, so bili super, a bolj nežne sorte, zato verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi v scenosledu zamenjali mesto z močnejšimi in bolj intenzivnih okusopv polnimi tortelini. Ampak da ne bo pomote – tudi tako kot je, je zelo zelo dobro.

Naslednji dizajnerski moment je sledil, ko so na mizo prinesli podolgovate krožnike z brancinovim filejem, prelitim z zeliščnim želejem in spremljajoči krogec drobno nakonckane in dušene poletne zelenjave, ki ga je spremljal še en oblikovalski dosežek: kraška vinarska mojstrovina, koncentriran, rumen, močen Čotarjev chardonnay 2000. Pri sladicah je enotnost ekspedicije skorajda razpadla, saj smo se komajda zmenili, kdo bo kje začel in kako bomo ogranizirali obhod vseh treh mojstrovin: nadvse svežega in okusnega mareličnega sorbeta, kremaste orehove zmrzline z jabolčno peno in calvadosom ter razstavljenega tiramisuja z dvema barvama čokolade, kavnim želejem, nežno maskarponejevo peno in zrnci kave. Požirek Batičevega Valentina pa je bil samo še pika na i.

Tako je torej na obljubljenem zahodu. Z domiselnostjo v kuhinji pri Apoloniji suvereno nadgrajujejo sveže morske sestavine in tako gostom odkrivajo možnosti spajanja morja s kraško kuharsko tradicijo, obenem pa so jedi tehnično dovršene in estetsko predstavljene. Na bližnjem zahodu je torej več kot fino, malo naprej pa tudi ni slabo. Vprašanje je samo po kakšnem vrstem redu servirati testenine, coq au vin, wurst in polenovko, za pripravo katere imajo Portugalci menda na voljo kar 365 receptov.

Advertisements

2 thoughts on “Apolonia

  1. edi, huh, sem res bolj pristaš opisnega ocenjevanja kot pa številčenja … ker je tale obisk že skoraj dve leti nazaj, upam da ne bom komu naredil krivice, če rečem, da je opisan tretman na osebo znašal nekaj čez 50 evrov … poštena cena se nam je zdela …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s