Plan B

Na kakšni zabavnoglasbeni procesiji Aleksander Mežek verjetno še vedno rad brenkne in s pravšnjo mero razčustvovanosti zapoje sivo pot, ki ga vodi, kamor hoče srce – na Gorenjsko, kjer gore so. Še pogosteje – čeprav manj ubrano, zato pa nič manj čustveno – taisti kos glasbe odzvanja iz zadnjih sedežev avtobusa na kakšnem šolskem izletu (vkolikor ni mularija zdaj že v fazi popolnoma individualizirane konzumacije muzike iz lastnih predvajalnikov) ali v luštkani, ob tabornem ognju zbrani druščini. No, v avtu, ki je te dni šibnil po gorenjski avtocesti ni (pa dokler jaz upravljam z njim tudi ne bo, to že lahko rečem) brenkal Aleksander Mežek, ampak se je laserski žarek med naključno pašo po mp3-jih zaustavil tudi na komadu že razpadlega velenjskega hiphop dvojca Plan B, Če bi čarat znal. Kasneje se je izkazalo, da je Blaupunkt med lastnosti funkcije random pozabil navesti njeno jasnovidnost, saj pot na Gorenjsko prvenstveno res ni bila namenjena obisku restavracije Brioni, v kateri smo se znašli po prisilni menjavi načrta v zadnjem trenutku. Ampak pustimo podrobnosti te zgodbe za kakšno bolj komorno omizje in se posvetimo temu, kar ponuja še ne prav dolgo odprta, v minimalistični šik zdizajnirana restavracija (ki je del razslojenega kompleksa, ki vsebuje še bistro, slaščičarno in lounge bar z armagnaci, konjaki, calvadosi, viskiji, koktejli, cigarami … ) Brioni sredi Kranja.Za začetek se strinjava s prijaznim, komunikativnim in v skrivnosti kuhinje posvečenim natakarjem, da nimava nič proti otvoritvi večera z Isteničevo penino Brut Prestige, čeprav Sašo po drugem ali tretjem požirku prizna, da je njegova penina Bjana in sam na prvo mesto postavim Jazbečevo teranko. Ampak Brut Prestigeu v resnici ni kaj očitati. Ponudbi Briona pa na prvi pogled vendarle vsaj to, da je precej kratke sape pri hladnih predjedeh, saj kaj drugega od sicer vabljivih solatnih krožnikov niti ne ponuja. Ampak Bručanu bi bilo to zagotovo všeč. Z nadaljevanjem gre bolje, zamerica pa se popolnoma stopi ob brezplačnem (pazite, brezplačnem! – in to v Gorenjski metropoli … hm, le kam to pelje?) gobjem kapučinu in kruhku s tatarcem iz šitak, ki nama ga pošljejo iz kuhinje. Super štart!

Sašo v nadaljevanju malo (ampak res malo, bolj tako mimogrede) pojamra o brezokusnosti paradižnika v sicer atraktivno sestavljenem kaprezeju, jaz pa mirno, dostojanstveno in brez srebanja opravim z brokolijevo kremno juho z orehi in kvadrom fete. Celo več: pohvalil sem lepo navado, da Brioni sami pečejo svoj kruh: belega posipajo z zelišči, v črnega pa mesijo semenke.

Potočnikov zelen 2004 je nevsiljivo vino, mogoče celo prešvohotno, da bi pariralo z okusi nabiti kremasti rižoti s kozicami (teh je bilo v porciji, sploh glede na to, da je bila polovična, prav negorenjsko veliko), žafranom in grahom. Riž je bil skuhan, kot se šika: še čisto malo na zob in čisto nič pocast, parmezan in olivno olje, ki so ju primešali tik pred serviranjem pa sta naredila fleten in sočen kremast finiš. Izpit so brez pripombe opravili tudi pri Sašu: njoki z jurčki, paradižnikom in rukolo so bili tako dobri, da je njih jedec izdahnil, da še sam ne zna narediti takih. In tisti, ki poznate Sašota in njegov cyber vzdevek, veste, da je to največji kompliment, ki ga lahko v svojem kratkem življenju pokasira kakšen njok. Ob teh dveh krožnikih velja omeniti še zanimiv dodatek: natakar nama je namreč predstavil tri kozarčke z zdrobljenim solnim cvetom: eden je bil odišavljen z limeto, drugi z limono in tretji s pomarančo. Preprosto, pozorno, nevsakdanje in vredno posnemanja.

Ker domnevno živimo v uravnoteženi Sloveniji je prav, da so Brioni ponudbo solat s katero osrečujejo ministra za zdravje, na drugi strani dopolnili z izborno ponudbo za ministra Bajuka. Ramsteki in biftki, ki jih cmarijo, so namreč iz prvovrstne argentinske govedine. Res so dobri in postavljeni v domišljene strukture na krožniku: eden je bil flambiran, z gobami šitake v konjakovi omaki in položen na kupček mehke bele polente z gorgonzolo in rukolo, drugi pa je počival na sočnem ratatuju, za kapo pa si je nadel krepak pesto, paradižnik in rezino mocarele. Natakar je sicer ponujal argentinski kombo z Balbijevim shirazom, ampak sva raje izbrala domači B: briško-kombinatski Merlot Bagueri 2003 je okroglo vino, še vedno sveže, z ne preveč izrazitimi tanini in kislino. Je super že zdaj in bo tako vsaj še v naslednji petletki. Finale? Smetanasta čokoladna pena z malinami, močan, črno črn čokoladni sufle s kepico vanilijevega sladoleda, požirek grape iz chardonnaya, nekaj koščkov domačih ingverjevih piškotkov ter mandljevih španskih vetrcev (spet brezplačno!) in anekdota, odkod ideja za ime Brioni. Bojda je pred davnimi časi na tem mestu sredi Kranja kumrovški maršal zavzdihnil, da je prav tako lepo, kot na Brionih. To sicer mogoče ni res, ker je stari rad pretiraval s komplimenti, ampak gostinska ponudba je pa zdaj prav gotovo neprimerljivo boljša. Za domovino – le tako naprej!