gouz to de itelijena basketbol plejerz … že drugič letos se je zgodilo, da je chef stiskal pesti za taljančke – obakrat uspešno … hnjm, gre mogoče za znamenje in poziv h korenitim spremembam navijaških preferenc? … kakorkoli, prav smo storili, da smo slovenski popuš proti talijanom par dni nazaj maščevali s tako fletno rečjo, kot je pana cota – sve se vrača, sve se plača … in ker je chef vendarle vzgojen v klasičnih pionirsko/ministrantskih manirah, bo danes bralstvu sugeriral pripravo zahvalne daritve za zapadnjaške pobe, ki so slovenskemu košarkaškemu telesu priborili vsaj še štirikrat po deset minut strave i užasa … ker bi mogoče kdo posumil, da gre pri vseh italijansko-slovenskih basket kolobocijah za mafijska posla, jo bomo podkurili kar po šičiljansko … na peperonato bomo položili tunin steak z belim vinom in dišavnicami in se tako pripravili za obračun s turki …

peperonata in caponata sta dve taki ultrauniverzalni in popolnoma multipraktični siciljanski hja, pa recimo omaki … lahko se ju je vroči, mlačni ali hladni, osamljeni, malo (ali pa tudi ne) potreseni s trdim sirom, ne upirata se henganju s pečenim mesom ali ribo, takisto sta se voljni premešati med kakšno pašto in lahko ju jesta tudi lea eva in jadranka … seveda je načinov priprave peperonate N + n + 1, pri čemer je “N” število siciljanskih gospodinj, “n” število ostalih kuharjev, ki so jo že delali, “1” pa je vsak, ki se je loti prvič (in bo tako kmalu kvalificiran v rubriko “n”, od koder lahko, če spozna samskega sicilskega kerlca potem napreduje še v “N”) … tale chefova je modifikacija dedotove in gre takole:

• dve čebuli
• štiri mesnate rdeče paprike (ne un kozji rog, ki se ga kuri in lupi)
• trije veliki paradajzi
• strok ali dva česna
• žlica kaper
• pest zelenih ali črnih (ampak ne pečenih) oliv
• par lovorjevih listov
• origano (naj bo kar suh, ker bolj seka)
• lahko tudi en sušen feferon, če slučajno ne kuhaš za deco ali slabiče
• brizg vina
• olivno olje, sol, poper

v kastroli na srednji hajcungi prešvicavaj čebulo in medtem očisti in na približno dvocentimetrske trakove nareži paprike (vzemi si cajt in se losaj tudi tistih belkastih zadebelitev), ki jih skupaj s česnom, lovorjem in origanom prideni k čebuli in pokrito praži (ter kar pogosto mešaj) kakšnih deset minut … ofrišaj z vincencom, dodaj nasekljane kapre in olive ter poparjen, olupljen in sesekljan paradajz, spet pokrij in pusti, da se na izi dinsta še kakšnih 20 minut … jej kadar in kakor ti paše …

za tunin steak se izogibaj vsem tunčkom, ki so kdaj hodili v fitnes, študirali, ali se kakorkoli drugače skušali uvrstiti v reprezentanco za konzerve calvo … torej: v ribnico po dvocentimetrske steake, pa prec dam, pa za šporhert:

• tunini steaki (po eden na jedilno glavo)
• šalotka
• pljunek belega
• korajžna količina sesekljanega svežega šavja (peteršilj, bazilika, koriander, rožmarin, koprc … pa še sam si kaj izmisli ali izvrži, kar ti ni okej)
• olivno olje, sol, poper

v ponvi dobro razpali olje in dodaj stejke … peči dve minuti in obrni ploščo … na strani b peci še dve minuti (če delaš za deco in slabiče, ki medlijo, ko vidijo kaj rozastega pa štiri – ampak naj potem kar sami sebi pripišejo krivdo za suhobo v ustih) … tunce ven na krožnik (posoli & popopraj), v ponev pa sesekljano šalotko, ko postekleni pa še brizg vina, ki ga pustiš skoraj do konca povreti, nakar dodaš še sesekljano šavje in z nastalo mešanico premažeš stejkote, pa si iz ta hudga ven …

soundtrack: toto cotugno – insieme 1992