če še niste gledali enoipolurne stand-up pišurije raw od eddieja murphya, ta manko nujno nadoknadite ob prvi priliki, ki se vam ponudi … model v dobesedno bleščeči zelo eighties obleki na popolnoma praznem odru uprizori za dva dni bolečih prepon huronske smejurije … ena hujših anekdot je tudi ona o mama’s burgerju, v kateri mati malemu edotu namesto mc donald’sovega spedena domači, mama’s burger – med dve rezini kruha za toast zadega mastno kepo z jajci in sirom zmešanega faširanca, doda popečeno zeleno papriko in čebulo in s to godljo pošlje mulca na ulico, naravnost med pizdunske frende, ki seveda žvečijo umetelne standardizirane sezamovke s polpetki, solatko, paradajzkom in omakco in se ne morejo odločiti iz česa naj si bolj aktivno delajo norca: iz edota ali tistega, kar ta drži v rokah … chef seveda ne podpira mučenja otrok s takimi mamaburger nebulozami, ampak kljub temu močno preferira domačo nad industrijsko prehransko produkcijo … že na primeru sladoledov smo ugotovili, da števec e-jev hitro prebije tolerančni plafon, podobno pa se zgodi, če človeku zadiši ena taka ajnfoh reč, kot je dženovski pesto … v štacuni se razgleda po polici z omakcami in še najbolj mu je všeč tisti, ki se samoreklamira z napisom basilico fresco … ostale sestavine so skrite v rubriki small print: sončnično olje, krompir, glukozni sirup, anacardio (sadež mahagonija), trdi sir za ribanje, trdi ovčji sir, jedilna sol, pinjole, ekstra deviško oljčno olje (1,5%), mlečna kislina, česen … se pravi da bomo šli raje po domače! … sašo ga zašiba kar v mikser, chef pa, ki izhaja iz delavske familije, ga raje manualno nažiga v možnarju in se potem baha naokrog z žuljavo roko …
pred kamnito terilnico se tresejo sledeče komponente, ki so obsojene na skupno pestoidno usodo:
- 1 orng šop bazilike
- trije stroki česna
- tri žlice pinjol
- kos trdega aromatičnega ribalnega sira (star ovčjak ali kozak, parmezan, pa i sbrintz može da prođe)
- groba morska sol
- najbokše olivno olje, ki je pri hiši
od bazilike vzemi samo liste, stebla pa naj pogrizlja morski prašiček, hrček ali kakšen drug domač predelovalnik odpadne zelenjave … liste butni v možnar in jih potresi s ščepom ali dvema grobe soli … začni nabijat, pritiskat, obračat in drugače manipulirat z možnarjevim batom, dokler se bazilika in sol ne pretvorita v pasto (ja, pasto, to še ni pesto) … dodaj na četrtinke narezane stroke česna, še en ščep soli in nabijaj dalje, dokler tudi česen ne postane integriran del paste … pinjole na suho prepraži v ponvi, da zadišijo, skuliraj, dodaj pasti in nabijaj dalje … ko so tudi pinjole dezintegrirane, je napočil čas za ribanije sira prilivanje olivca – z batom boš zdaj kar lepo krožil po možnarju in dodajal olje in sir, dokler ti konstitucija pesta ni všeč … ker vsega ne boš porabil takoj, ga lahko daš v stekleno ali plastično teglico, prek pesta nalij olivno olje in reč bo pridno stala v hladilniku teden ali dva in čakala na lakoto … možno je tudi nekajmesečno freezanje finaliziranega produkta … chefica pesto daje izključno na špagete ali linguine, chef pa ga maže kar vsepovprek: po kruhu, pečenem mesu, ribah, melancanih, bučkah, zameša ga v kakšno mineštro ali prek kuhanih in še toplih belih fižolov … če te pesti pomanjkanje katere od navedenih sestavin, pa si ga priredi po svoje, osnovna formula je mehko aromatično listje + groba sol + preženi olupljeni oreški + riban trd sir + olje …
soundtrack: herbaliser – mission improbable
kruh & vino 
Jest vsak let kupim ene par lončkov bazilike, v upanju da bo to bujno raslo nekje med štedilnikom in balkonom še dolga leta, pa vedno pokosim cel teglc že pri prvi kuhi, tko da drug let bom z baziliko zasadil tista široka balkonska korita, k drgač sm skoz brez bazilike.
In da je križ večji, sveže dišavnice so pri nas še vedno hiper lux kategorija in mission impossible izven zelenjavnega dela tržnice. Še sreča, da ma tast polno gredo bazilike, peteršilja in drugih dišavnic, tako da je vsakokratni obisk v vsesplošno veselje.
Verjetno nima vsak tasta z gredico bazilike, zato gre še vedno v promet že pripravljen pesto, ki je v primerjavi s svežim domačim prav negravžen. Sem zadnjič Barillinega kupil, pa sem ga moral na krožniku popravljat z zmrznjeno baziliko, parmezanom in oljčnim oljem. Ah ja.
ja, gojenje dišečega šavja v lončkih sicer res izgleda ajnfoh, ampak men skoraj zmeraj vse pocrka … še meta, ki je kao ful trpežna in zajedalska je lani klonila … še nejvečja zmeda je, če mal une tete na tržnici vprašaš, kako zdej to baziliko zalivat, kam jo postavit in kako jo trgat, ker ti vsaka pove mal drgač … in potem lepo ščipaš preč vrhe (ker kao potem še ful bl raste) in si delaš caprese za fruštik, dokler v tegli ne ostanejo trije bogpomagej štrclji brez listov … če komu, ki to bere bazilika v teglih uspeva, naj prosim, zapiše kje jo ima, kako jo zaliva, kako jo trga, skratka vse, če ne pa vsaj čimveč … tast je pa očitno izbral dost dobr način, da mu hčerko rad še mal nazaj domov prpeleš …
Mi imamo baziliko na balkonu (smer JV-JZ), v tavelikih koritih in krasno raste. Ker jo poleti sonce mocno pece, jo zalivamo dvakrat na dan, razen, kadar nas odresi dez….to pa je pri nas kar pogosto. Tukaj je tudi vlaga na splosno zelo visoka, tako da ji ocitno pase. Omislili smo si jo pa prav zaradi pesta. Tukaj se dobi Barillo, ki pa je povrhu vsega se prilagojena lokalnemu okusu, kar pomeni, da je neuzitna….pa se draga kot hudic. Zadnje dve leti pesto delamo sami in je celo poletje na programu enkrat na teden. Najbolj popularni pri nas doma so spageti. Fanta uzivata, ko jih srkata v usta, pesto se pa nabere na ustnicah….
Napo: ce to jo prehitro zmanjka, in ostanejo samo se strclji, si pac posadil premalo sadik (been there, done that). Ce bi imel vec grmickov, potem bi svoje scipanje lahko bolj porazporedil, pa bi bilo.
zgleda da size really does matter: velika korita, veliko sadik, veliko bazilike … ob letu osorej, ipak gre za enoletnice … al bi se jih mogoče dal pretentat, da jih zdej posejemi in jih imamo potem čez zimo na meniju??? … ka-ma, glede na to, da jih melješ vsak teden, nam lahko še zaupaš, kako to gre pri vaši hiši?!
Pri nas to naredimo s palicnim mesalnikom, smo preleni, da bi tolkli v moznarju. Pa se nimamo ga! Torej: vzames toliko bazilikinih listkov, kolikor jih lahko stlacis v tisto visoko posodo, ki pase k mikserju, dodas dva postena stroka cesna, ca. 8 dag pinjol, parmezna pa “na uc”. Olivca tudi toliko, da je konsistenca taprava. Sol in malo popra. Potem pa zum, zum, zum in finito.
Še moj piskerček:
Vsekakor občudujem fante, ki se v tolikšni meri posvečajo hortikulturi in šporhetu. In še uspešni so pri tem! Sama sodim med t.i. sodobne gospodinje z zelo slabim občutkom za rože. Vse živo mi prej ali slej crkne. Rastlinje zato nabiram sveže kar na gredi Najboljšega Soseda.
Priznam, da me to malce moti, zato se vsako leto lotim in pobijem nekaj rastlinskih mladičkov. Od pomladi do jeseni pri meni uspeva le najbolj hvaležna in trpežna rožica, ki jo na koncu zmagoslavno posušim, zmeljem, spečem in darujem Jahu.
koliko casa zares obstane pesto v hladilniku? ko sem prebrala “teden ali dva”, sem en delcek po tvojem nasvetu zamrznila. ampak v hladilniskem delcku se je v loncku (steklenem in zaprtem) na vrhu masa obarvala malce temneje kot spodaj, pa me to malce skrbi kot nevesco kuharico.
ker sem neredna bralka bloga, sem pesto naredila po nekem drugem receptu, ki se razlikuje le v tem, da se pinjole ne prazijo oz. to ni pisalo in jih nisem prej poprazila:)
tatanka, nov vori! … tista temna farbica je oksidirana bazila – sej veš, da je, ko jo narezano pustiš na luftu, takoj malo bolj nigerska po robovih … olje mora bit čez, to itak, pa pred uporabo premešaj … škode za zdravje pa ni, dokler pessto lepo diši in po vrhu plesni ni …
hvala za nasvet izkuseni chef. saj razumes, da se najprej gleda, potem pa sele je:) je bilo pokrito, ampak mogoce ne glih 2 cm na debelo kaj pa vem. kako pa se uporabi zamrznjeni pesto – za kuhanje verjetno, surovega ravno ne, ane?
pa se tole: namesto cesna sem dala cemaz in je cist fajn.
čemaž je itak fajn, za pesto zna bit še boljši od česna, ker je manj oster, še zmerom pa fletno diši … zmrznjenca sem jaz sicer uporabljal po običajnih procedurah, uravnoteženo in sproščeno, skratka … a propos bazilikarjenja: letos je izgledalo ful fobro, bazila je rastla kot pri norcih, zadnje čase so pa listi obžrti, pa pojma nimam katere sorte živad se je spravila nadnjo …
moj sef vrta pravi takole: “ne vem ce so obzrti ali posuseni in crni. to drugo je od vlage in prevec dezja. ce so pa pogrizeni, pa ne vem. nisem se opazil, da bi kaj zrlo baziliko.”
preveč dežja zna bit res, ker je bla bazila ne dežju, ki se je ulival v zadnjih tednih … amapk jeba je kompleksnejša, ker namreč v istem koritu raste še ena druga pasma bazilike, taka z majhnimi listki, ki pa normalno vegetira naprej … vprašanje za šefa vrtkota se torej glasi: kaj nardit? … naj še upam, da si bo obžrtka opomogla v tehle sušnih dnevih? … naj jo vržem ven in zasadim novo? … naj opustim vrtičkarstvo? … in kdo je ubil lauro palmer?
mi imamo baziliko na vrtu in na balkonu. na vrtu je bazilika v dežni sezoni ratala črna in se je v sušni sezoni opomogla. na oknu je pa bila skoz normalne zelene barve. požrto baziliko res še nisem opazil, pa imamo na vrtu vse sorte dobrih in slabih zajedalcev, pa tudi kaksno muco. Če raste naprej jo jaz nebi pulil, ker ti bo mlada bazila v telih sušnih in vročih pogojih počas napredovala.
Lauro je pa ubil sam Lynch.
maš verjetno kar prav: sem jo pustil, pa izgleda da počasi prihaja k sebi, če je bo ste tale oluja v bad nasekala … nasploh pa bi bilo fejst, če bi nas malo podučil o zalivanju bazličnega zelenja: koliko in kako pogosto, pa kako jo trgat pa to … za lauro pa nisem čist prepričan, da si si dobro ogledal vse dele … a ni bil bob?