domaćice

če še niste gledali enoipolurne stand-up pišurije raw od eddieja murphya, ta manko nujno nadoknadite ob prvi priliki, ki se vam ponudi … model v dobesedno bleščeči zelo eighties obleki na popolnoma praznem odru uprizori za dva dni bolečih prepon huronske smejurije … ena hujših anekdot je tudi ona o mama’s burgerju, v kateri mati malemu edotu namesto mc donald’sovega spedena domači, mama’s burger – med dve rezini kruha za toast zadega mastno kepo z jajci in sirom zmešanega faširanca, doda popečeno zeleno papriko in čebulo in s to godljo pošlje mulca na ulico, naravnost med pizdunske frende, ki seveda žvečijo umetelne standardizirane sezamovke s polpetki, solatko, paradajzkom in omakco in se ne morejo odločiti iz česa naj si bolj aktivno delajo norca: iz edota ali tistega, kar ta drži v rokah … chef seveda ne podpira mučenja otrok s takimi mamaburger nebulozami, ampak kljub temu močno preferira domačo nad industrijsko prehransko produkcijo … že na primeru sladoledov smo ugotovili, da števec e-jev hitro prebije tolerančni plafon, podobno pa se zgodi, če človeku zadiši ena taka ajnfoh reč, kot je dženovski pesto … v štacuni se razgleda po polici z omakcami in še najbolj mu je všeč tisti, ki se samoreklamira z napisom basilico fresco … ostale sestavine so skrite v rubriki small print: sončnično olje, krompir, glukozni sirup, anacardio (sadež mahagonija), trdi sir za ribanje, trdi ovčji sir, jedilna sol, pinjole, ekstra deviško oljčno olje (1,5%), mlečna kislina, česen … se pravi da bomo šli raje po domače! … sašo ga zašiba kar v mikser, chef pa, ki izhaja iz delavske familije, ga raje manualno nažiga v možnarju in se potem baha naokrog z žuljavo roko … Nadaljujte z branjem

rudi carell

rudi ga pa pihne, anedeja, tegale rudija smo imeli pa res radi, in to že veliko pred our (piši auer) stojanom, ker je tako fletno znal ljudi spravljat v jok od sreče, da so ob sobotah zvečer otekale oči tudi sleherni čuteči slovenski duši … recept presenečenja je potem pridno aplicirala še molčeča miš, ampak čez rudija ga pa ni bilo … no, pa da si ne boste osolzili tipkovnice bomo zdaj raje o eni drugi rudijevi legendarki – namreč tisti, ko je nastopajčega rad predstavil z rečenico še pred minuto v živem blatu amazonije, zdaj pa že na našem odru! … podobno se nam je godilo danes na šišenski 52, v šišenskem becirku, ki je legendaren predvsem zaradi ulice, ki se ji reče za vasjo in ki tudi izgleda tako, da kakšnega bolj urbanega imena sploh ne bi mogla nositi … priporočam kakšen sprehod tam okrog, še bolj pa kosilo pri triu tanja-zoran-erazem in njihovem vrtu … če bi bil rudi še živ in bi malical pri njih, bi s polnimi usti zabrundal: še pred minuto na domačem vrtu, zdaj pa že med mojima zobnima protezama … sveža kreša je mehčala krožnik za v ingverju in curryju mariniranega piščanca, rukola in endivija sta sočili grižljaje postrvi iz pečice (z vejico timijana v trebuhu), vkolikor ni to uspelo že ultimativno sveži blitvi … še prej pa smo detektirali domače bazilikino olje, prelito preko mladega sira in marinirane sardone z ugljana, v katerih je bilo najti kakšno iglico rožmarina … ob pristnem domačem merlotu iz prvačine sem se potem spomnil na obljubljeni zapis o domačem bazilikinem olju, in ker lih čakam, da kruh drugič vzhodi, imam čas še za marinirane sardone … Nadaljujte z branjem