fowšija

iz velike in široke s platanami poraščene avenije, šibajoče od morja ven, zaviješ na levo, skoz železen portal pod ogromno streho, kjer vidiš sijoče zelene in skoraj že črne avokadote, kutine, fruške, grozdje, jabolka, mangote in še cel kup sadežev, ki jih sploh ne poznaš … nakar uzreš po starosti zložene viseče pršute s parklji vred (in močnega tipa, ki z dolgim in tankim nožem kar z visečnika dol reže dišeče fete) … zraven so ovešen e še kratke in dolge oranžkaste in bele suhe salame, sušene prate, špehce in še kaj … za voglom so hladilniki s siri – mladimi, starimi, plesnivimi, navadnimi, velikimi koluti in majhnimi bobki … požiraš slino in je skoraj nekaj spustiš na vsaj trideset kibel z različnimi vrstami oliv – pečenimi, v slanici, mariniranimi, zelenimi, rdečkastimi, majhnimi kot slivova koščica in velikimi kot oreh … v sredinskem krogu so ledene stojnice z jastogi, rarogi, rakovicami, škampi, bogomolkami, sredelami, skušami, oradami, zobatci, rombi in na sredi med njimi ždi dvometrska tuna … in velike polenovke, še suhe ali že namočene … in, ja seveda, približno toliko vrst školjk, kot je prej omenjenih oliv … še kej? … ah, ja: mesarije: specializirane za ljubitelje janjcev, kozličev, svinjine, govedine, drobovine (ja, posebna mesnica, ki prodaja samo vampe, jezike, vranice, ledvice, jetra, možgane, glave in parklje) … in v njih mižičnjaki s sekirami … če se obrneš stran si  pa že odpočiješ oko na nežnih tetkah, ki prodajajo zelišča, zelenjavo (ma ne znam naštet pol tega, kar majospomnim se samo impozantnega štanta s paprikami … potem se pa ustaviš, se usedeš, naročiš glaž belega in komplet kruhcev: eden je pomazan z mešanico rdečega zelja in pikantnega sira, drugi ima na sebi v špehec ovit popečen kalamar, tretji kos pečene polenovke na špinači s pinjolami, četrti kratek ražnjiček z janjcem in peti zelo okusen ocvrt rakov repek … temperatura je 28 stopinj, nebo brez oblačka, ljudje kupujejo, klepetajo, se zabavajo, jejo, pijejo, uživajo … kot da bi  že vedeli, da bodo njihovi momci zvečer spet zmagali … in chef jim je po slovensko fowš, ker majo oni to zmeraj, on pa samo za en blitz ogled … prvi, ki ugane po kateri tržnici (mesto & ime) se chefu cedijo sline, dobi vročino, se pravi knjigo heat billa buforda … pripravljeni, pozor, zdaj!

Advertisements

6 thoughts on “fowšija

  1. Tkole je, ce prepozno pocitas… Ze po prvih vrsticah socnega opisa sem se spomnila dopoldanskih Buquerijad – sem mela cast pol leta zivet med pakistanci, africani in andaluzijci v Ravalu, torej par minutk pes od Buquerije. Me tam pri Olguetti vedno caka soba, pa tega zal ze par let nisem izkoristila, pa me zdaj daje mocna nostalgija, prav mi je… Mmmm, kosila v baru pri pakistancu nasproti, pa empanade iz pekarne zraven ferreterije… Raval je zame najbolj slikovit barri Barne, vedno kaj dogaja, a priporocam v tam parkiran avto na vidno mesto dat listek “soc vei d’aqui” (ali pa spansko verzijo obvestila, da si njihov sosed), pa najverjetneje najdes avto zjutraj nedotaknjen… (-;

    Sicer pa je zal prvih nekaj vrst Buquerije predelanih za turiste, predvsem cenovno, tako, da priporocam nakupe v zakulisju (beri: bolj v notranjosti) tega Mercata. Precej manj turisticno oblegane in temu primerno cenovno dostopne, pa nic manj slikovite, znajo biti nekatere druge barcelonske trznice. Predvsem meni najljubsi Mercat de la Llibertat – njegov utrip sem prvega pol leta svojega barceloniranja, prebivajoc v barriju umetnikov, studentov in upokojencev (torej v Graciji), ce sem se dobro iztegnila skozi okno, lahko celo videla.

    Ah, kaj bi zdajle dala za dober fuet, butifarro blanco in “domaci” bacala, ki so ga Olgi z drugimi lastnorocno pri/pre/delanimi dobrotami vedno podtaknili pri obiskih doma v Castell d’Aro…

    Adeu!

  2. uf, tole je pa že skoraj insiderski vpis – dbest! … tale s cenovnimi prvimi vrstami je verjetno kar resnična … tam zadaj je namreč še nekaj, kar sem pozabil omenit: en tak štirimetrski jedilni šank, na katerega postavljajo vse sorte dišečih frišno skuhanih krožnikov … to seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi za vsakim jedočim kataloncem v vrsti stali še trije … in glede na to, kako veseli so klepetali in srebali tisti pri koritu, so bili tisti ta zadnji v vrsti vsaj še kakšne tričetrt ure do obroka – mora da je jako dobro ili jako jeftino … al pa oboje …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s