branje perfekcionistove biografije je nadvse kratkočasno in zabavno početje … poleg edukativnega vpogleda v filozofijo in tehniko loiesaujeve kuharije je knjiga prepredena z mega smešnimi anekdotami – male tajne velikih kuharskih mojstora … po smešnarijah prednajači ikona francoske kuharije paul bocuse, ki je bil predvsem mojster praktical jokeov … recimo, ko je bil vajenec v parizu, se je njegov učitelj vsako jutro preoblekel v garderobi in na noge nataknil espadrile … dokler mu jih bocuse nekega jutra ni z žeblji pribil na tla … taisti kuharski mojster je v svojem piskru za nakuhavnaje fondov nekega dne naletel na človeško lobanjo, ki jo je bocuse ukradel na obisku v pariških katakombah … paul je hotelskim gostom, ki so odhajali na piknik in s seboj jemali košarico s kosilom, med trdo kuhana jajca obvezno podtaknil še kakšnega surovega … največji spektakel pa je uprizoril leta 91, ko je bernard loiseau končno ujagal tretjo zvezdico mišelinko in se je svoje osebje odločil odpeljati na kosilo k bocusu v lyon … bocuse mu je že po telefonu povedal, da je na kosilo povabil še dva dobra jedca … ko se so potem loiseaujevci s svojim avtobusom prikotalili do pisane bocusove birtije, jih je pred vrati pričakal bocuse z magnumom šampanjca v roki … kar seveda ne bi bilo nič nenevadnega, če stari ne bi sedel slonu za vratom …

jep, od cirkusa, ki je gostoval v lyonu, si je sposodil dva slona … na drugega je potem zlezel še loiseau in fešta se je začela … ker se je loiseau v svoji kuhariji v čimvečjem loku izogibal kalasičnim fondom, maslu in smetani in je omake delal na vodni osnovi, z deglaziranjem ponev, v katerih je pekel meso ali ribe, bocuse na menu, ki ga je pripravil ob tej priložnosti ni pozabil pripisati, da so vse jedi pripravljene popolnoma brez vode … in seveda, kosila loiseauju in celotni njegovi ekipi kuharjev, natakarjev in pomivalk posode ni zaračunal … fejst dedci so (bili) tele šefketi …