med presejavanjem del kreativno komunikativnih mladincev in mladink, se je chef v mednarodni družbi podal na kratko kosilo v mariborski trinadstropni (od vrha navzdol: kavarna-restavracija-vinoteka) vinsko kulinarični tempelj, ki sicer nosi bolj primorsko ime: rožmarin … ob tej priložnosti priobčujem naslednje zapazke:
- rožmarin je oblikovalski, klientelski in kelnarski podobnik ljubljanskega cuba … to je sicer dobro za prvo podobnost in slabo za tretjo … počutje je kljub delovanju pogona na nizkih obratih druge prestave ugodno … če pa bi se fantje malo bolj zasukali, bi gotovo prodali kakšno sladico več … včeraj, recimo, najmanj osem …
- jedilni list je kulsko zastavljen: ravno prav nenavaden in svojeglav, da ne prestraši tradicionalistov in povzroča dileme pri korajžnejših … poleg hecnejših reči cel dan streže bistrojske favorite – pašta fižol, osso buco … chef je izbral pošteno, z zelenjavo in filejem radodarno ribjo juho z aiolijem in dober smučev file s hrustljavo skorjico v družbi al dente kuhanih in s smetano dresiranih špargljev, ki so neznano kje izgubili približno 82% svojega okusa (na pol prerezani češnjevčki na robu krožnika pa so se mi zdeli čisto odveč) … preostanek družbe se je navduševal nad spektakularnim karpačom iz hobotnice, mlaskal ob jagenjčkovem fileju s fižolovim pirejem, šalotkami v rdečem vinu in bobom, ter prikimaval sočni rižoti s pomladnimi zelišči in rakovimi repki … malvazija capris in cabernet shiraz iste znamke sta podrtila svoj sloves nadvse hrani prijazne vinske druščine …
- vino je nasploh rožmarinova dobra stran: pregledno, po sortah urejena obsežna vinska karta je vzorna, izbor je širok, s poudarkom na domači vinorodni deželi, pokriva vse cenovne razrede, z univerzalnim pribitkom 6 evrov na vinotečno ceno vsake steklenice pa so gostje motivirani za pitje steklenic višjega cenovnega razreda, ki so drugod, kjer so marže procentualne, precej dražje …
- kljub kratkemu postanku si upam na kraju svog izlaganja pribiti še, da je rožmarin no doubt najboljši mariborski jedilni izbor, na internem seznamu krčem, vrednih poglobljene preverbe pa se je povzpel zelo visoko …
- seštevši pluse in minuse pa je rožmarin s cubom suvereno pometel na kuharski, vinski in kelnarski fronti … še vedno namreč lažje prenašam okorne mlade mb kelnarje kot pa nadute kvazi obvladače iz lj …
kruh & vino 
Uaaa… primerjava Cubota (ali Cuba?) z mariborskim Rožmarinom in članek celo naslovljen z mb cubo … žaljivo za Rožmarin!
Napo, ne razumi me napak, vendar pa to nekako res ni primerljivo — no, morda bi lahko restavraciji primerjal na podlagi ambienta … Sicer se je Cubo zelo popravil, in mislim da je ravno v začetku tega leta zamenjal svoje jedilne liste (z njimi pa upam da tudi kakšnega kuharja) pa še vedno ne bi upal primerjati Cubota z Rožmarinom.
Glavne jedi v Rožmarinu so neprimerno bolj dodelane, prav tako cubo ne doraste Rožmarinovi inovativnosti ipd.
Cubo je restavracija za Ljubljanske “kravate” — od tu tisto, ko si napisal, da so kelnarji v Cubotu “kvazi obvladači iz lj”. Seveda so, vendar takšni niso le kelnarji, temveč tudi tisti ki vrtijo kuhalnice ipd. Kvazi niso le tisti, ki so kreirali notranjost restavracije (tu pa kapo dol). Drugače pa v Cubotu niso zamenjali pogrinjka že kake tri leta (no, mislim, da so nekaj poskušali), pogrinjek je prinešen popolnoma neokusno, vsa vina postrežena v istih kozarcih … Pa ljubi bog! Če se spravim pisat minuse za Cuba, mi jih kar ne zmanjka … Pri Rožmarinu je pa ravno obratno. V Rožmarinu sem bil sicer šele trikrat in vedno sem bil navdušen od treh degustacijskih menijev, ki sem jih poskusil, bi (za takšno ceno, ki je v Rožmarinu res nizka!) skritiziral le eno jed in sicer file brancina s skorjico bučnih semen na raviolih z muškatno bučo, ko so ob sicer zelo korektno pripravljenem brancinu, raviole poškropili z (preveč) tartufovega olja in tako dodali premočno aromo, ki se je preveč razvila in mi (skoraj) pokvarila krožnik, saj so se okusi in vonji kar preveč prepletali in že nekoliko tepli. Vendar to je bilo vse kar bi lahko v Rožmariniu skritiziral …
Ne bi rad preveč pisal, saj sem o rožmarinu pisal že kar precej (prav tako pa o Cubu) in na koncu lahko le še ponovim tvoj stavek: “Rožmarin je s Cubom suvereno pometel na kuharski, vinski in kelnarski fronti …” jaz le še dodajam: in to popolnoma — celo do te mere, da jih je skoraj žaljivo primerjati …
PS. Drugač se pa s tvojimi članki o restavracijah, ki si jih obiskal (posledično pa tudi mnenji) precej strinjam … fajn so / si! 🙂
…aja pa še nekaj neprimerljivega: čokoladni suffle … v cubu sem namesto tega dobil čokoladni biskvit, v Rožmarinu pa zelo korektno pripravljen narastek (vendar ga je pa Lojze z Zemona pšteno pokosil) …