svakoga dana u svakom pogledu …

… sve više napredujem! … svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem! … in tako naprej mrmra slavko štimac v sječaš li se dolly bell (v duhu panslavizma linkam napoved češke televizije, da se ne bomo vedno pri filmih zanašali na imdb, hehe) … slavko seveda ni edini, ki tangira proti konstantnemu improvmentu svojih veščin in vrlin … eden od tistih, ki si v teh počitniških dnevih lahko na račun svojega napredka zadovoljno odpre flašo ali tri, je janez bratovž … tistih 82, ki ste med arheološkim razkopavanjem kruha in vina naleteli na tukaj priobčeno razmišljanje o stagniranju bratovževega fancy obrata na začetku miklošičke (in tiste, ki imate lastne podobne izkušnje, ali tam še niste bili in mnenja o džej-bijevi kuhinji nimate) zdaj na osnovi osebne izkušnje obveščam, da je stagnacije konec in da janez trenutno fura totalno in zelo prepričljivo renesanso svoje kuharije … če bi sodil samo po njegovem dušikiziranju pomarančnega sladoleda, ki ga je demonstriral za prispevek na pop tv, si tega ne bi upal zapisati, takisto ne po sicer precej prepričljivejšem intervjuju v zadnji številki revije vino, kjer je janez že govoril nekaj o 27-urnem kuhanju govejih ličnic … v živo pa je bila reč nadvse prepričljiva, to pač moram povedat in besede podkrepljujem s serijo fotk dveh paralelnih špur, ki sva ju oni dan na celebriranju prve zaljubljene sedemletke okušala s chefico (gospa je prispevala večino fotk, kajti njen novi lumix ima med prednastavljenimi programi celo, pazi to!, opcijo food):

prva rihta:

rosbif na dišeči pojstli kwa a calvo? calvo je kmet!

na levi se nahajajo rezine govejega fileja, položene na sendviček iz porovih listov in črnih tartufov, zraven pa ne samo dizajnerska, nego tudi okušalna lepota iz bučkinih žuljenov in omake iz pozabučesa … desno pozicijo zavzema tunček, samo na hitro osmojen po robovih, položen na solatko iz avokada in paradižnika ter opremljen z dvema fancy črticama in nizom rdečih poprov …

druga rihta:

i’m black and i’m proud! moj hobi? druženje s krompirjem!

še vedno hladna: leva reč je listnata solata s pinjolami, nanizana okoli terine iz črnih trobent, ki so precej aromatične, simpatične in v oštarijah zelo redko videne glive … naokrog so premeteno dozirane še kapljice in vijuge raznih svežih pomad, s katerimi se potem človek igra in vsakemu grižljaju daje drugačen pečat … desna reč je hladna hobotnica s krompirjem, prelita z se-mi-zdi-da-paradižnikovo peno (kapučinske pene ima jb trenutno zelo rad, za pozdrav iz kuhinje je na mizo poslal cocktail kozarec, napolnjen z dišečo koromačevo), za ostrino in presek pa je zraven še ravno prava doza pikantne rukole …

tretja rihta:

medve sve dvojčice … dvojajčne!

za presekat sta prišli podobnikovi župi, ena peteršiljeva s cmočkom in druga paprična, s središčno pikantno kapljico iz čilijeve paste … seka!

četrta rihta:

tricolori … buoni, buoni! os trigga … podpenkana!

zdaj sva že dobro ogreta, temperatura pa še narašča: joint špagetov s parmezanom je podložen z zeleno kremo, iz katere je dišalo po špargljih in nadložen z dišečimi slanimi ikrami, bojda iz irana … ostriga na desni je termično obdelana, podložena z artičoko in nadložena z olivno peno … je pa res, da mogoče ni bilo čisto tako, ker je bilo teh pen res veliko, zapiskov pa nisva delala, ker sva feštala in zdaj tole rekonstruiram po fotkah …

peta rihta:

sicer si krava, maš pa fletna lička! kwa sm pegasta? ma, nč, kr skuhat se grem!

no, pa sva dočakala tudi goveja lička, ne vem sicer če so se res kuhala 27 ur, ampak dobra so že bila tako, z omako iz šalotk, krompirjevim pirejem in jušno zelenjavo vred … pegatka s hrustljavim kruhovim cmokom, šparglji in spet-pozabil-kakšno omako pa je bila fino sočna, mehka, dišeča, všečna …

šesta rihta:

pana kota v nadstropjih ti si moja … suflejka!

za konec sva planila še po sladkem: nadstropne panakote, pri kateri so se med smetano vrivale plasti rabarbarine kreme, se skorajda nisva upala razkosati … da sva jo vseeno uničila sta krivi pehtranova in še-ena-dišeča omaka (note to self: pametni pišejo, cepec!) … čokoladni fondant s kremiranimi slivami ob strani je pa prav tako najprej generiral sline, potem pa še mlaskanje …

skratka: to, kar trenutno v svoji kuhinji nažiga janez bratovž je vredno preverbe, pohval, aplavzov in prav vsakega izmed petdesetih evrov, ki jih zaračuna za degustacijski meni iz šestih riht plus pogrinjka … bohve, kaj bo ušpičil na večeru revije vino, 24. avgusta?

Advertisements

7 thoughts on “svakoga dana u svakom pogledu …

  1. no, saj to v resnici ni problem … malo jo razštelaj po talarju, da se ti povrne zupanje, pa bo 🙂 … meni je vsekakor bolj fino jest, če reč tudi izgleda stajliš …

  2. Napo … v pretežno italijanskem delu Švice so mi pred tedni servirali goveja lička. Original ime je prekomplicirano za italijansko negovorečega jedca. Jed je bila neponovljiva, omaka je bila gosta, žmohtna, pa ne mokasta, s precej na drobno narezane zelenjave, … okus nepojmljivo božanski. Recept odtlej iščem in ne najdem. Ali ga chef podeli … ?

  3. nataša, kolikor vem gazda bratovž, ki je nacimpral zgornje rihte, pripravlja kuharsko knjigo … prav vrejtno je, da bo v njej pribeležil tudi kakšno o licih … če težko počakaš pa po mojem ne bo nič narobe, če ga pokličeš ali se oglasiš pri njem … lica se ponavadi rihtajo na dolge proge, počasno dušenje, z dišavnicami in zelenjavo vred … iz tega potem nastane žmohtna omaka … a švajcarci, pri katerih si jedla, pa nočejo povedat?

  4. Napo, tudi če bi ga povedali ne bi imelo pravega učinka vsled tega ker govorijo izključno italijansko ali švicerdueč, jaz pa precej drugih jezikov samo onih dveh ne. Če imaš kak e-mail od gazde, se priporočam. Dolge proge me ne motijo, le da na cilju pride ven taisti žmoht … BTW, v hladilniku se čez noč odmara krhko testo, danes bo spet tatinka, dobila sem namreč neverjetna jabolka in nimam druge izbire kot da se lotim. Še nekaj – kako do videa, v katerem je pokazano, kako se mesi ono pacasto testo, ki je potrebno tudi za focaccie – ono taisto testo, ki ga jaz kontra navodilom pridno polnem z moko namesto da bi ga 10 minut gnetla na pravilen način? Sita sem tega, da so moje focaccie nizek bel kruh s sicer dobro skorjo, ampak nobenih lukenj v sredici, in da se od ciabat ločijo le po konsistenci skorje. Nekje grešim, po mojem pri tehniki mesenja in dodajanju odvečne moke.

  5. hja, s tisto švirasko nemščino si človek res težko kakorkoli pomaga … taljančino se pa le kdaj nauči, če ne zaradi drugega že zaradi listanja cucine italiane … strica džejbiju obišči tukaj: http://www.jb-slo.com in poišči kontakt … ko (če) ti kaj pove o licih, se pa oglasi …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s