v naši hiši velja pravilo, da vsak kuha sam – ne sicer samo zase, ampak tako, da se tisti, ki ne kuha, vzdrži pametovanjskih komentarjev v smislu a ti pa u tejle kastroli pražiš čebulo … a si zihr, da mora tok zlo vret … kako bo pa pol iz tega krema ratala … a ni tale že preveč zakrknu … itede … no, kljub temu, da sva ta teden s chefico uprizorila skupno, takorekoč zakonsko lazanjo, tega pravila nisva kršila: na predvečer so oča namešali in narolali plahte testa, ter vkup vrgli bazični bolonjez, dan kasneje pa so mati opravili finalizacijo: skladateljstvo v nadstropja & peko … podrobnosti sledijo:

• 3 jajca
• 300 g moke
• pol kile mešanega mletega
• dve čebuli
• trije stroki česna
• piksna pelatov
• 7 centimetrov paradižnikove mezge
• lovorov list
• majaron
• maslo, olivc, sol, poper

jajca s ščepcem soli vmešaj v moko in zamesi gladko testo – evo, to se bere kratko, traja pa kakšnih petnajst, dvajset minut … testo zavij v folijo in pusti počivat vsaj pol ure v hladilniku … razdeli ga na tri dele, vsak tel med rokami stlači v polpet, ki ga dobro pomokaj in spusti skoz mašinco na najbolj odprta valja … prepogni na pol in še enkrat na isti debelini … ponovi še parkrat in se pri tem ukvarjaj tudi s tem, da je flika testa čimbolj pravokotna … potem pa jo tanjšaj do predzadnje stopnje … če boš cimpral takoj, jih razreži in začni s skladanjem, če bodo čakali, pa jih pusti na pomokanem pultu kakše pol ure, razreži, dobro pomokaj in plahtice zlagaj drugo vrh druge, vmes pa mokaj (in če si ziheraš dajaj še liste peki papirja) … dobro zapri, daj v hladilnik, kjer bodo zdržali vsaj 16 ur (preverjeno!) … bolonjez veš: na maslu/olivcu praži sesekljano čebulo, dodaj meso, soli, popraj, dobro prepraži, dodaj zmlete pelate, cele tri stroke česna, lovor in majaron … potem pa še mezgo in malo vroče vode (ali župe/fonda) … na malem ognju pokrito kuhaj dokler se ti da – najmanj pol ure, lahko pa tudi dve, kot jaz tokrat … vmes bo mogoče treba še malo zalit, na koncu pa pobrat ven lovor in česen (če ni med mešanjem že razpadel) …

za skladateljstvo, pravi chefica, bo treba še malo odpret špajzo:

• 250 gramov sira – ribaj, stari
• deci mleka
• štamprle sladke smetane
• ščep suhega origana

za začetek zavri kiblo vode in z olivcem namaži protfan … v mlačen bolonjez vmešaj približno 200 gramov naribanega sira in vse skupaj še malo zrahljaj z mlekom … v vrelo vodo deni par plaht testa in jih kuhaj kakšne tri minute, potem pa z njimi obloži dno nepregorne posode … dodaj nekaj žlic bolonjeza … medtem kuhaj novo rundo testa, pa spet bolonjez, in tako naprej do bridkega konca … ako je pri roki, lahko preko bolonjeza mirne duše dodaš še kakšno žlico razmešane kisle smetane … zadnji layer naj bo testo, vrh njega pa lahko, za hec in boljši vtis, poliješ še malo zosa … skladovnco zapreš na 220 stopinj za dobrih dvajset minut, nakar iz sladke smetane, ostanka sira in origana naredi še finalno belo glazuro, jo naflajsaj po vrhu in še za 10 minut vrni v pečico …

chefica v slogu vendeline in ivačiča pristavlja, da je glavni catch v čofodri: če je vse skupaj premokro, bo lazanja pocasta, če pa presuho, pa zategla … tako da – opisana reč, nastala v zakonski slogi, je ratala super, garancije za replike pa naša firma ne upa dajat, hehe …

soundtrack: johnny cash – one … bono & co. so sicer posneli kar nekaj verzij tegale, z različnimi videi vred, ampak man in black je nažgal daleč najboljšo … kt tale zakonska lazanja … nema bolji!