okej, pravzaprav ni restavracija, ampak okrepčevalnica in niti ni na koncu vesolja, ampak tako se lepše sliši, pa še adamsove fene človek malo pocrklja … je pa res, da je obrat, o katerem teče beseda, na koncu sveta – vsaj tako se ti zdi, ko slediš irglovi, ki te prisesana na sprednjo šajbo usmerja v levo, v desno in v preračunavam … ampak na koncu te pripelje, kot sem že rekel, na konec sveta … in ker se konec sveta sliši precej zajebano, so mu uradno dali malo lepše ime: belvedur … in ker se na poti do konca sveta človek zmatra in zlakotni, mu nadvse paše, ko v okrepčevalnici gospoda triparja predenj postavijo leseno dilo, ki se jo izpod salame, pršuta in sira sicer komajda vidi:
tako v belvedurju razumejo besedno zvezo "mal pršuta"
ker meniš, da negodne otročadi, pa konec sveta gor ali dol, ne gre preveč pitati s suhomesnatimi izdelki, jima že vnaprej obljubljaš njoke, nato pa jima celo dovoliš, da si vsak izbere svojo omako … poba pametno užge po “z gobami”, dečva si pametno zaželi “na rdeče”, kar starša kelnarci interpretirata kot s kurjim golažem … čeprav poznavajoč prehranske navade in kapacitete svojih otrok domnevaš, da boš vsaj polovico vsebine tu spodaj naslikanih skled
fantovski njoki
dekliški njoki
moral (no, moral – ne me narobe razumet; moral v tem kontekstu pomeni neko na dnu želodca ždečo željo, ki si jo tja skril, ker se mladičem hrane pač ne spodobi odžirati) pojesti sam, se to ne zgodi … o kontre! ko gospa natakarica z urno in dišav vajeno roko vmešava naribane tartufe (brez tartufate, s tartufi dišavljenih olj in podobne navlake; le tartufi, smetana & putr) v fuže,
the art of mixing
mladenič sklene, da je v njegovem življenju napočil čas, da vzljubi plemenito podzemno glivo in (ker to pa se spodobi, ane?) starševskemu paru odpapa nekaj dišeče pašte in k taistemu početju navabi še svojo sestro … saj ne, da bi stara dva nujno potrebovala še kaj za preživetje, ampak najboljšim njokom s tartufi ever se pač ne reče ne, ane?!
njoki s tartufi ali tartufi z njoki?
še posebej, če si na koncu sveta in ne veš kdaj boš naslednjič tam … bi pa rad bil kmalu … in še velikokrat …
kruh & vino 
Pa dobr’, kva mi delaš? Glih sem dal u klun sladko klobaso, pol pa vidim tale pršut!! Sej je še slan, knede! Pa tista otročja hrana, za bogove! Res nam ni lahko tle v tajski kraljevini, ko gledamo kar vidimo. Zakaj ne gre pršut po žici? To vedeti in umreti!
No, pa saj ni tako na koncu sveta. Se mi zdi, da je Črna bolj 🙂 Sicer pa imamo še kar nekaj takšnih biserov tu, južno pri nas.
ja pa je … črna (oziroma naš šmelc) je pa na drugem koncu 🙂 … tam je pa škrubi za želodčno podporo …
vale- če nimaš irglove je res na koncu sveta..ko si 17-ič rečeš, da si se definitivno zgubu in ko 10-ič misliš da si ilegalno prestopil mejo…no pol še mal potrpiš pa si na cilju….je pa res biser
ampak vale ma motor, pa ji je pol po mojem fajn nagibat po vseh tistih ovinkih, pa gor pa dol …
Ojoj, ne z motorjem, ker potem ne smem dosti jest, ker s polnim želodcem vozit se ne da 🙂 Kaj češ, mi smo tukaj na domačem terenu, pa nam ni na koncu sveta … so kakšne še bolj na koncu 🙂
…ma tako strašno na koncu sveta pa spet ni, no! Me pa veseli, da se tudi take malo manj razvpite oštarije kdaj znajdejo v takem zapisu; še posebej pa, da so še vedno referenca za tartufe (je že dolgo, kar sem bila zadnjič tam, bo treba v živo kontrolirat!)
samo da razčistim, ker je očitno pri primorskem bralstvu prišlo do nesporazuma: besedno zvezo “na koncu sveta” gre razumeti, tako kot je bila mišljena pri zapisovanju, torej kot absolutno pozitivni karakterizator … tko nekak, kot so na koncu sveta maldivi pa take fore, recimo …
tud js potrjujem, da se imam običajno najlepše “na koncih sveta” … še sploh če mi ne pomaga irglova
1 uro in pol iz Kopra. Preverjeno. Bil sem optimist. Brez irglove in brez ene karte. Naj bi bilo eno malo presenečenje, ker imava z Majo oba rada njoke in tartufe. Sva pa spoznala kr nekaj zanimivih ljudi. Bifejev. Wc-jev. Celo vozila sva za enim italijanskim parom, ki sta naju suvereno pripeljala v Gračišče, ki je sicer 10km stran… Njoki so bili odlični, žrebičkov golaž tudi, okusa juhe se pa ne spomnim, stresanje po ovinkih je naredilo svoje. pa tistih 250km po snegu pred to odisejado tudi. Bilo je nepozabno!
okej, naslov zapisa ostaja! 🙂
Jest bi pa mela oba recepta – za fantovske in dekliške njoke…. zgledajo ful slastno?
Any chance? Plizzzzzz…..
kathy, pokliči na 05 657 40 22 ali 051 385 607, vprašaj, če ti izdajo navodila za njoke s kurjim golažem in njoke z gobami in upaj, da to ni kakšna huda profesionalna skrivnost … če čš pa prov moj recept za njoke, je pa tukaj eden za take s svežimi jurčki …
full thnks, pokličem Belvedur in objavim recept 😛
Kjer se je: 1. čas ustavil da se je skuhala dobra hrana, 2. dobro vino ohladilo, 3. skrbi pustile v mestu in 4. vljudnost, preprostost, domačnost Sandija, Feručota, Liče, Marije in drugih…
so razlogi za vračanje v Najboljšo Gostilno Belvedur
Pingback: Restavracija na koncu vesolja › Gostilna Belvedur ‹ Z vami že od leta 1970