pierluigi je pred štirimi dnevi dopolnil 50 let … ampak v tituli tegale zapisa se ni znašel zato, čeprav je njegova vodenoglavska pojava chefu jako simpatična, pa tudi s tematiko, ki jo prežvekujemo na tem blogu ima nekaj skupnih točk – saj se še spomniš, kako se je simpatično posodil svetskemu/srbskemu pirčku mb … no, ampak pierluigija se danes ne spominjamo niti zaradi tega, temveč je tu zgolj zaradi svojega priimka … ja, bil sem tam, ena od mojih pripomb je celo našla pot v članek … meso pač ne raste na drevesih (in, resnici na ljubo si težko predstavljam kakšno drevo bi to moralo biti, da bi na njega vejah viseli 257 kil težki sadeži) in celotna reč je bila prav antropološko zanimiva: fascinanten je že plac, v katerem se je pod patronatom tamladga slavkota

odvijal domač praznik – gre za v slovenskem stilu na dva štuka zidano neometano hišo, v kateri so uštimani trije prostori, od katerih je največji seveda neke sorte garaža, prirejena za kolinske športe … in beseda šport je kar pravšnji opis razmerij med glavnimi protagonisti, saj gre velikokrat za tekmovalno dokazovanje, kdo ima ima prav … lojze bi rad začel klati že ob petih zjutraj, da bi bilo ob dveh popoldne že vse pri kraju, slavko pa je besedno zvezo domači praznik vzel dobesedno in na kolino povabil harmonikarja in še kar pisano druščino prijateljev …

marij, slavčev jagr in mesarski guru je nastopal v vlogi modre čelade in lepo balansiral tenzije, ki so pojavljale ob konceptualnih pokrajinskih trkih … primorska divizija (tokrat sta jo predstavljala izjemna zamejska vinarja dario prinčič in franco terpin), je bila tu zato, da pobere noge in flame in jih doma pretvori v salame in pancete, barve osrednjeslovenskega bazena pa je branil lojze škoda, ki je sprva predvsem zavijal z očmi in z globokimi vzdihi ter z odmahovanjem rok izražal globoko skepso tako nad primorskim stilom razkosavanja sv. kadavra, kot nad po skaručensko divjim dodajanjem popra in majarona v maso za krvavice … ampak, ko je bilo treba taisto maso stisniti v črevo in ga zašpiliti v klobase, je z izjemno rutinersko spretnostjo zasijal v vsem siju obvladaškega mesarja … ostali smo bili bolj opazovalci, kibici in jedci nenadkriljivih s. sv. sv. jetrc (s. sv. sv. stoji za super svežih svinjskih) s čebulo, je pa res, da smo s sabo odnesli tudi marsikatero tajno velikih mesarskih mojtrov … nekaj prizorov celodnevnega dogodka sem ujel v svoj objektiv in te vabim, da se skoz motive preklikaš tukaj … sicer v disclaimer ne morem zapisati no animals were harmed during making of this photos, ampak that’s the way the story goes na kolinah …