evo, na srečo je minister lukšič dal befel, da moramo vsi (in to vsi naenkrat) na zimske počitnice, zato tale pisarija ne nastaja v profanem okolju mojega vsakdanjika, ampak za mizo (imitacija hrasta, smo le na germanskih koncih) v prizidku oštarije z v gotici izpisanim imenom stranachwirt … in ne klempam po vajrles tehnologiji, ampak sem ožičen (smo na solnograško-koroški meji, tako da je v luči ponovnega prekopavnja po velikovških dogodkih ožičenje slovencev čisto razumljivo) … v glažu ne sučem kakšnega briškega rdečkarja, ampak kot hudič zapeljivo in nedolžno luštno mešanico zweigelta in modre frankinje iz kevdra nittnaus … rdečelična mladunčad, vsa skurjena od gdornesmučanislovencstva, activityja in ostalih počitnih aktivnosti, ima za sabo že par in pol ur trdnega spanca, chefica se jima bo v pričakovanju dobrega vdv-jevega sanjskega koktejla kmalu pridužila (jaz pa tudi, ane … je pa le treba zjutraj na tschaneck!) … in kaj naj si začne dedec z glažem rdečega sam v zimskem večeru početi, če ne rahlo meditirati … trenutno gruntam, da sem – pazi besedo – tradicionalist … seveda ne tradicionalist v smislu, da bi bil volilec krščansko ljudske opcije ali zadrt pivec refoškega, niti si cvetja v jeseni ne pogledam vsako leto in laško in union se mi zdita med dolgočasnejšimi industrijskimi pivskimi zvarki, kar sem jih kdaj pil; ampak tradicionalist v – pazi besedo drugič – žlahtnem (hehehe) pomenu besede … da mi je torej fajn, da so neke zadeve v lajfu, ki se jih pač ne spreminja … recimo to, da se gre z bojsi vsako leto najmanj enkrat v prago spat k černemu čehu, pit pire, jest krače, gledat hokej in ob plečnikovi cerkvi srca jezusovega na vinohradih zavzdihnit “pizda, spet je zaklenena!” … ali pa recimo, da že 21. februarja (in 13. julija in kadarkoli, pač) veš, kaj boš večerjal 24. decembra: pečeno prato, francosko solato in frišno pečene kruhke, kot vsako leto …  to so taki lahko bi jim rekel privez-ritualčki, punkti v lajfu, na katere se lahko zaneseš, privežeš in predahneš; brez potrebe, da bi nekaj hudo gruntal, eksperimentiral ali se preveč ukvarjal s tem kako in kaj … tako pač je … in na našem prvem družinskem smučanju se združujeta (v veliki meri prekrivajoči se) tradiciji obeh familij …
se pravi, da so mati pred odhodom na pot spohali štiri svinjsko dobre zrezke, ki smo jih hladne, v družbi m∂rzliga in restanga krompirja pojužinali, ko smo razpakirali … da se na smučiščih ne spakujemo po gorskih oštarijah, ampak v rukzaku nosimo za vsakega pe en sendvič s kajzerco, budžolo, sirom in kislo kumaro … da se popoldne špilajo družabne igre (pri katerih je vedno kdo tudi malo jezen) … da mora bit vsaj vsak drugi dan za fruštik hemendeks … da se večerja same zlate alspkoslovenske familijarne klasike: makaronflajš (obvezno s spremljavo rdeče pese in z makaroni, (raz)kuhanimi v minimalističnem old skul šugotu, kot je tale):

pa golaž s polento … pa goveja župa in endivija s toplim krompirjem in ocvirki in karbonara in, zadnji večer, jasno, obisk v katerem od z gotico markiranih štuberlov … mater, zihr za cel ta paket obstaja kakšen boljši izraz, kot je tradicionalizem … sam ne vem, če se ga bom zdaj spomnil  …

aha, že vem: retro princip … torej: tradicionalist? ne, lepo vas prosim, no! seveda nisem tradicionalist! je pa res, da se v svojem bivanju in delovanju tu in tam  poslužim retro principa … tako ja, to se veliko boljše sliši! … retro princip!