evo nas, cenjeno bralstvo, v naslednji epizodi kruhovinskega eksperimentiranja … tale je dodatno povezana z rubriko nič ne sme iti v nič, nastala pa je ondan, ko se med gledanjem v  pisker z dvema dobrokilskima hobotnicama (za v solato na džizusovi vselitveni žurki) nad mojo plešnatosivo glavo pojavil velik vprašaj, pod njim pa v mali sivi celici naslednja misel: zakaj točno že tole župo mi zmer stran odlijemo??? … kaj pa če je enkrat ne bi? … hobiko namreč kuham tako, da jo vržem v pisker, prilijem malo olivčka in ravno toliko vode, da je komajda prekrita … in potem jo počasi puščam brbotati toliko ur, kolikor kil tehta (če bi bil jaz hobotnica, bi me torej kuhal dobre štiri dni) … med kuho se hobotnica skrči ful, ker pač supti vode ful … in ta voda je v bistvu župa …

eksperiment je torej skušal odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi, če v vodo, ki ostnae po kuhanju hobotnice zakuhaš kocke krompirja, kolute korenja, lovor in na trakce narezano glavo hobotnično (če je – in jaz je ne – daš v hobasolato)?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel! … župa je super, močna, kreftna, morska, mmm … ponovitve sledijo ob vsakem solatenju hobotnice …

opomba: hobotnice pred kuhanjem ne solit, drugače bo vse skupaj prekoslano …

soundtrack je tak, da obenem izrazi veselje nad uspehom eksperimenta (juhu!) in pove, kaj smo skuhali (juhu!) … yoo hoo!: imperial teen – yoo hoo