kljub temu, da je frau merkel včeraj oblekla vijoličasto suknjico, je bilo jasno, da ne navija za maribor … ni pa bilo jasno, ali so ji bolj pri srcu bavarski bogatuni ali ljudski porurci … no, pri glavnem trpezarcu štadiona obere husten ni bilo nobenega dvoma: če je že treba navijat za nemce, potem se navija za pruse – že zaradi duhovitosti njihovega trenerja, všečnosti njih igre in pristopa, pa tudi zato, ker jim nonstop speljujejo najboljše igralce … topogledno bi bilo za finale najbolje skuhati pfefferpotthast, s popri, pimentom in klinčki naparfumiran dortmundski golaž; ker pa je bilo gostov na kavčih našega štadiona več, smo za ob-finalno špezo vendarle ubrali bolj mehak, dualistični koncept … ker so bili na zelenici dvoji nemci, se je zdelo večer primerno odpreti s črnim in belim kruhom ter mischungo segretih hrustljavih kurjih (lukas pisczek, desni branič borussie) in svinjskih (bastian schweinsteiger, bayernov midfielder) ocvirkov:

ker se je igral nogomet, je bila za osrednjo beljakovinsko jed izbrana krača, in ker veliko nogometašev slovi po blagotelečjih pogledih, je bila krača telečja:

tisti modri odtenek zadaj je hommage sodniku rizzoliju oziroma njegovi majici, skomina (in cedeča slina) pa itak pride v paketu s takole kračurdo … za zraven je bila pa čista balanca – ker ima dortmund rumene, minken pa rdeče drese, smo stregli iz rumenih in rdečih paprik skuhano peperonato

in iz rumenega krompirja in rdeče pese spečen križanec med – nemci so pač vmes, ane – češkim bramorakom in švicarskim roestijem:

pri žeji pa nobene zajebencije, prosim vas: dortmundski izvozni dab je od prvomajskih počitnic, ko smo ga s 50% skontom kupili na italijanski pumpi, mirno čakal na finalni obračun … je tak ljubek in neškodljiv ležak, 
ki pa, kot verjetno veš, navijaško gledano včeraj zvečer ni prav veliko zalegel … ampak kaj čmo, fino smo se pa vseeno imeli in zaradi tega smo se pravzaprav sploh zbrali …