das finale

kljub temu, da je frau merkel včeraj oblekla vijoličasto suknjico, je bilo jasno, da ne navija za maribor … ni pa bilo jasno, ali so ji bolj pri srcu bavarski bogatuni ali ljudski porurci … no, pri glavnem trpezarcu štadiona obere husten ni bilo nobenega dvoma: če je že treba navijat za nemce, potem se navija za pruse – že zaradi duhovitosti njihovega trenerja, všečnosti njih igre in pristopa, pa tudi zato, ker jim nonstop speljujejo najboljše igralce … topogledno bi bilo za finale najbolje skuhati pfefferpotthast, s popri, pimentom in klinčki naparfumiran dortmundski golaž; ker pa je bilo gostov na kavčih našega štadiona več, smo za ob-finalno špezo vendarle ubrali bolj mehak, dualistični koncept … ker so bili na zelenici dvoji nemci, se je zdelo večer primerno odpreti s črnim in belim kruhom ter mischungo segretih hrustljavih kurjih (lukas pisczek, desni branič borussie) in svinjskih (bastian schweinsteiger, bayernov midfielder) ocvirkov:

dojč finale 5

ker se je igral nogomet, je bila za osrednjo beljakovinsko jed izbrana krača, in ker veliko nogometašev slovi po blagotelečjih pogledih, je bila krača telečja:dojč finale 3

tisti modri odtenek zadaj je hommage sodniku rizzoliju oziroma njegovi majici, skomina (in cedeča slina) pa itak pride v paketu s takole kračurdo … za zraven je bila pa čista balanca – ker ima dortmund rumene, minken pa rdeče drese, smo stregli iz rumenih in rdečih paprik skuhano peperonato

dojč finale 1

in iz rumenega krompirja in rdeče pese spečen križanec med – nemci so pač vmes, ane – češkim bramorakom in švicarskim roestijem:

dojč finale 2pri žeji pa nobene zajebencije, prosim vas: dortmundski izvozni dab je od prvomajskih počitnic, ko smo ga s 50% skontom kupili na italijanski pumpi, mirno čakal na finalni obračun … je tak ljubek in neškodljiv ležak, 
dojč finale 4ki pa, kot verjetno veš, navijaško gledano včeraj zvečer ni prav veliko zalegel … ampak kaj čmo, fino smo se pa vseeno imeli in zaradi tega smo se pravzaprav sploh zbrali …

Advertisements

5 thoughts on “das finale

  1. opica, takule gre: približno enako količino rdeče pese in krompirja olupiš in grobo naribaš … dodaš moko (1 žlico na tri krompirje in tri rdeče pese), sol, poper in majaron in premešaš, kar z rokami … segreješ ponev, vanjo naliješ toliko olja, da je dno prekrito s kakšen milimeter debelo plastjo maščobe … dodaj ribanje in vse skupaj s kuhalnico potlači in oblikuj v disk … pokrij in na majhnem ognju peci kakšne 15 minut … nato obrni: na polpet položi krožnik, ga pritisni in ponev obrni, tako da bo polpet ostal na krožniku … če je treba v ponev prilij še malo olja, nato pa vanjo previdno prestavi bramborak – seveda z nespečeno stranjo navzdol … peci še petnjast minut, zdaj pa z odkritim pokrovom … čas peke je odvisen od debeline polpeta, navedene so orientacijske vrednosti … na koncu lahko, za crunchy efekt malo podebljaš ogenj …

    • Danke schön. Rösti zelo obrajtam, ipak sem z eno nogo na Gorenskmu, topla rdeča pesa je pa tudi zelo visoko na spisku omiljenega comfort fooda, zato menim, da mi bo tale kombinacija sploh fajn. Grüß Gott!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s