tokrat ne bom zapisal, da je nova številka revije dolce vita že v trafikah in na ostalih prodajnih mestih, ampak da je še tam … gre namreč za dvojno decembrsko/januarsko številko, v kateri poleg silno številnih ocen šampanjcev, penin, proseccov, franciacort, cremantov in cav najdeš številne besede finega čtiva – tudi o vinarjih med fuzbalerji (leo in bodegas iniesta ftw!), o filozofiji vina (bela hamvas via aleš gačnik) in obširen članek o valterju mlečniku … napotnikov pa tokrat o velikih internetarskih cook projektih:  

Mrežni znalci.

Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se. Le kdor se uči, bo znal kaj dobrega skuhat, in le kdor zna kaj dobrega skuhat je koristen član dobrojedske druščine. Tako nekako bi lahko parafrazirali motivacijske besede našeg Jože, ki smo jih njega dni imeli zapisane na naslovnici Izkaza o uspehu in vedenju (vedenju!; viš ocenjevanje tega dandanes manjka!), ko začenjamo tokratni re-kreativni zapis. Učiti se!

Ko sem pred pisanjem za prejšnjo številko revije Dolce vita prebiral biografijo Alexisa Soyerja, razvpitega in slavnega viktotijanskega chefa, me je precej fasciniral njegov pogled na kuharsko izobražavanje. Na neki točki je namreč spoznal, da pisanje receptov in knjig za najrevnejše sloje tistega časa pravzaprav nima smisla, saj je bila velika večina ciljnih odjemalcev nepismena. Zato se je odpravil na teren in gospodinjam v živo demonstriral, da goveje ličnice niso nujno kepa trde, zasmojene in neprežvečljive tvarine. Radikalnim spremembam v podajanju kuharskega znanja smo priča tudi v sodobnosti. Medtem ko so naše mame še veselo izmenjevale listke, ki so jih nato vtikale na specifična mesta med platnicami za poročno darilo dobljene Slovenske kuharice sestre Felicite Kalinšek in smo mi v mladih letih hitrostno preklapljali med prelistavanjem sočnih knjig Jamieja Oliverja in njegovim trendseterskim šibanjem na televiziji, se trenutna najmlajša generacija kuharjev slini ob polminutnih stop-motion videih na facebooku. O tem, koliko te na hitro vizualno pokonzumirane robe se kdaj dejansko tudi skuha, bomo razpravljali kdaj drugič, danes se bomo namreč posvetili trem spletnim kompendijem kuharskih spretnosti, ki tudi v dobi instantnega kako-čemo-lako-čemo podajanja vsebin vsaka na svoj specifičen način ponuja precej poglobljeno kuharsko znanje.

America’s Test Kitchen

Ime se sliši zelo ameriško, zelo raziskovalno in zelo kuhinjsko. Vse troje v večji ali manjši meri drži. Projekt America’s Test Kitchen v svoji najbolj odmevni obliki obstaja kot približno pol ure dolga televizijska oddaja, ki jo v ZDA predvaja javna televizija PBS – po novem letu pričakujejo začetek sedemnajste sezone. Seveda pa je – kot se to z razvojem raznih novih medijskih kanalov (in možnosti služiti z njimi) razume samo po sebi – celotna reč razpredena v več različnih podprojektov. Ista kompanija ljudi na papirju in v e-obliki izdaja reviji Cook’s Illustrated in Cook’s Country, vodi svojo kuharsko šolo, pripravlja radijsko oddajo za National Public Radio, vsebina (in bogati arhivi) vseh teh projektov pa je za večjo ali manjšo naročnino v celoti ali po delih na voljo tudi na družini njihovih spletnih strani. In seveda v več kot 100 tematskih knjigah, ki so jih v teh letih izdali.

Posebnost in velika dodana vrednost ameriške testne kuhinje je, da se kuharskih zadev lotevajo z izjemno stopnjo piflarskosti. To pomeni, da recepte sistematsko in vztrajno testirajo do onemoglosti (anekdotično navajajo, da testiranja pri nekaterih receptih štejejo celo v stoticah) in da za vsak objavljen recept dajejo roko v ogenj, da deluje. In ne samo to – pri uvodnem besedilu vsakega recepta tudi razložijo zakaj recept deluje in zakaj kakšna drugačna rešitev ne deluje. Ker se projekt z velikim številom sodelavcev vrti že 16 let, je fino tudi, da preverjene rešitve ponujajo tako za čisto bazične kuharske operacije (poširana jajca & co), kot za bolj zapletene in ambiciozne projekte, a tudi pri teh slednjih ostajajo striktno zavezani domačim kuharjem, ki operirajo na čisto navadni domači opremi. In ko smo že pri opremi: tile fantje in dekleta ne testirajo samo receptov, ampak se lotevajo tudi resnih preizkusov številnih kuharskih pripomočkov in orodij.

Do tu se vse bere kot v pravljici, kajne? In je tudi bilo, do konca lanskega leta, ko je nekaj (verjetno keš) počilo med podjetjem in njegovim ustanoviteljem Christopherjem Kimballom.  Ta je celotno mašinerijo gradil in gnal od leta 1980 (če za štart štejemo njegovo prvo revijo Cook’s Magazine, ki jo je devet let pozneje prodal podjetju Bonier Group) oz. od leta 1993 (če kot štartno osnovo razumemo ustanovitev revije Cook’s Illustrated), po lanskem novembru, ko je krovno podjetje Boston Commons Press naznanilo njegov odhod, pa se je celotna reč po sprva navidez sporazumnem razhodu oktobra letos preselila na sodišča. America’s Test Kitchen namreč toži Kimballa, češ da je podjetje “dobesedno in konceptualno ogoljufal in prevaral” s tem, ko je kot še vedno zaposlen pri njih uporabljal njihove baze podatkov in arhive za snovanje svojega novega konkurenčnega projekta Milk Street Kitchen. A tele sodne zdrahe nas niti ne zanimajo toliko – s kuharskega stališča lahko ameriškim testerjem očitamo le eno reč (če je to sploh v resnici očitek): da so namreč zelo konzervativni in tradicionalni in da še vedno striktno ignorirajo uporabo sodobnih kuharskih tehnik, recimo sous-vida.

ChefSteps

Ampak za sodobne reči imamo na voljo druge izobraževalne projekte. Seattelski ekipi ChefSteps bi lahko diametralno nasprotno od America’s Test Kitchen očitali pretirano uporabo modernističnih kuharskih tehnik in gadgetov. No, ta je sicer na nek način razumljiva, saj je ekipa pred kratkim na trg poslala svoj lasten majhen, zmogljiv in stajliš potopni cirkularni vodni grelec, ki se imenuje Joule in ki mu seveda pripada še aplikacija za pametne telefone in ki je – tudi jasno – zaenkrat na voljo samo za ameriško električno omrežje. Drugi razlog za to, da so ChefSteps tako zelo sodobni gre verjetno iskati v tem, da je podjetje nastalo kot nekakšna naprej delujoča združba dobršnega dela ekipe, ki je nekaj let pripravljala mega kuharsko bukvo Modernist Cuisine, o kateri smo pisali tudi v naši reviji. Glavni gonilni sili sta bila na začetku Chris Young, glavni soavtor Modernist Cuisine in prvi vodja eksperimentalnega kuharskega laboratorija Blumenthalove restavracije Fat Duck (preden je postal kuhar je diplomiral iz teoretične matematike in biokemije) in Grant Crilly, klasično šolani chef z izkušnjami iz restavracije L’Astrance Pascala Barbota in iz slaščičarskih laboratorijev Pierra Hermeja, ki je bil pri nastanku knjige Modernist Cuisine glavni kuharski sodelavec fotografa Ryana Matthewa Smitha, zdaj pa s svojimi stajliš brki glavni hipsterski zaščitni znak videov na spletni strani ChefSteps.com. Seatlleska ekipa je zelo multidisciplinarna – tehnologi, inženirji, kuharji, snemalci, fotografi, piarovci, tekstopisci, kemiki, biologi, fiziki, računačničarji, filozofi, matematiki; ni da ni. Njihov output je najbližji temu, čemur bi lahko rekli food porn. Videi so doterani v nulo, vse je zelo izčiščeno, preprosto, a naj te videz ne zavede: kuharija, ki jo furajo je kar ambiciozna in njihovo stran – vsaj po komentarjih na zelo aktivnih in za branje zanimivih forumih –  ob nekaj zahtevnejših domačih rekreativcih obiskujejo predvsem profi chefi. Na strani se sicer za nekaj dolarjev (splača se, kaj hitro ti po plačilu kakšnega tečaja za tistih 6 dolarjev dodelijo permanenten premium status in z njim dostop do vseh vsebin) lahko vpišeš v poglobljene tematske tečaje z veliko teoretičnega in praktičnega materiala, nadvse uporabna pa je tudi njihova infografična tabela za izračun kombinacij časa & temperature pri sous-videanju. Marsikomu se bo ChefSteps.com sicer zdel pretirana hipsterija, ampak fantje vedo, kaj delajo in se jim lahko mirne duše prepustite.

Serious Eats

Če sta oba opisana projekta nekako na skrajnih robovih – eden bolj tradicionalističen, drugi zelo modernističen, potem za Serious Eats lahko ugotovimo, da je nekje na sredi, oziroma, da suvereno pokriva oba protipola. Ustanovitelj spletne strani Serious Eats, ki je iz začetene forme leta 2006 pognanega bloga zrasla v pravi vsebinski kulinarični mastodont, je Ed Levine, kulinarični pisec in – kar za našo revijo ni nezanemarljiv podatek – koproducent kar nekaj studijskih plošč Dr. Johna in pisec za revijo Rolling Stone. A kljub nespornemu Levinovemu ugledu, je trenutno prvo ime portala Serious Eats bostončan J. Kenji Lopez-Alt, ki je na MIT-ju diplomiral iz arhitekture, a ga je življenjska pot kaj kmalu naplavila v laboratorije America’s Test Kitchen (glej zgoraj), kjer je najprej delal kot testni kuhar, kasneje pa tudi kot urednik. Raziskovalna žilica in preizkuševalni pristop je s seboj prinesel tudi na Serious Eats, kjer pripravlja projekt The Food Lab. Ta je po metodi dela zastavljen podobno kot to počnejo pri America’s Test Kitchen, a je celotna zadeva predstavljena veliko manj šolsko in togo ter z veliko več sproščene zajebancije in uživancije pri kuhariji. Dosedanja dognanja je Kenji pred letom in pol strnil v knjigi The Food Lab: Better Home Cooking Through Science. Z naslovom katere smo spet pri začetku tega članka in principu neprestanega učenja: če si strasten kuhar, potem seveda veš, da lahko še vedno malo izboljšaš tiste že tako hudo dobro hrustljave pečene krompirje. In da se zagotovo da sredico mehkega belega kruha za sendviče narediti še malo mehkejšo. In da je lahko perfektno poširano jajce še bolj perfektno, do popolnosti pečen stejk še popolnejši in tvoja super kuharija še boljša – tri danes obravnavane zakladnice znanja ti pri tem lahko pomagajo. Dolce vita pa tudi, ane? Še bolj srečno in še boljše skuhano 2017 ti želim!

Svinjska zarebrnica s pariškimi njoki

Ob vsem bogastvu receptov, ki so na voljo v vseh treh predstavljenih projektih se mi je na koncu zdelo še najbolj hecno izbrati dve relativno klasični reči – svinjske zarebrnice in njoke. Prve so pri nas ponavadi klasično pečene, pri čemer pa kaj hitro lahko postanejo prepečene – torej suhe, trde in žagovinasta. A ne, če so pripravljena pri kontrolirani nizki temperaturi.  In njoki? Ti so pri nas skoraj ekskluzivno krompirjevi – čeprav so po pariško še bolj super – rahli in okusni. Po temle preverjenem receptu iz Serious Eats še posebej. Naj tekne!

za zarebrnice

• 2 debelejši ali 4 tanjše svinjske zarebrnice s kostjo, po možnosti z zunanjo plastjo maščobe
• sol in poper
• maslo
• sončnično olje

Zarebrnice posoli in poporaj, na vsako položi košček masla in jih v eni plasti naloži v vrečko za vakuumiranje (če želiš, lahko v tej fazi zarebrnice potreseš še s kakšnim sesekljanim zeliščem, recimo timijanom ali rožmarinom), izsesaj zrak in vrečke zavari.

Če nimaš aparata za vakuumiranje vrečk, lahko uporabiš tudi vrečke za zamrzovanje z zapiranjem z »zadrgo« (zip lock). Vrečko počasi potiskaš pod vodo, tako da pritisk vode iz nje izpodriva zrak, na koncu jo zapreš do konca.

Pripravi vodno kopel in jo segrej na 63 stopinj celzija. Zarebrnice pri tej temperaturi kuhaj od ene do štirih ur.

Po tem času zarebrnice vzemi iz vrečke. Tekočino prihrani za njoke (glej spodaj), zarebrnice pa osuši s papirnatimi brisačkami.

V litoželezni (ali kakšni drugi) ponvi segrej malo olja. Ko je zelo vroče, v ponev deni zarebrnice in jih peci približno po pol minute na vsaki strani. Nato jih nareži in postrezi z njoki ter s kakšno sotirano in/ali popečeno zelenjavo.

za njoke:

• 250 ml vode
• 180 g moke
• 110 g masla
• 50 g naribanega parmezana
• 5 g soli
• 3 jajca
• žlica dijonske gorčice

Vodo, maslo in sol zavri v kozici, nato dodaj moko in s kuhalnico mešaj, dokler ne nastane gladko testo. Zmanjšaj ogenj in nadaljuj s hitrim in močnim mešanjem, da se testo ne prime na kozico. Kuhaj, dokler testo pri odmiku od roba kozice na njem ne pusti čisto tanke plasti.

Vroče testo prestavi v posodo multipraktika z nastavkom za mešanje testa. Dodaj parmezan in gorčico ter mešaj na nizki hitrosti. Dodajaj jajca – eno po eno, pri čemer naslednjega dodaš šele potem, ko se je eno že vmešalo v testo. Ko si dodal vsa tri jajca maso prestavi v litrsko vrečko za zamrzovanje.

Testo naj na sobni temperaturi počiva od 15 do 25 minut, medtem pa ti zavri veliko kastrolo vode in jo posoli. Odreži približno en centimeter enega vogala vrečke, ki jo nato na drugem koncu stisneš, tako da bo testo počasi lezlo ven skozi luknjo. Vrečko drži nad kropom in maso počasi stiskaj ven. Z ostrim nožičem odreži cenitmeter (ali dva) dolge njoke, ki naj padajo direkt v vodo. To počni eno minuto, nato nehaj.

Ko vsi njoki priplavajo na površino jih kuhaj še približno tri minute, nato jih s penovko poberi iz vode in prstavi na velik krožnik ali pladenj; pokapljaj jih z malo olivnega olja in premešaj.

Ponovi vajo še s preostalim testom v vrečki. Pred serviranjem (njoki se bodo vmes ohladili, kar ni nič hudega, lahko jih pripraviš tudi vnaprej in jih spraviš v hladilnik) njoke nežno praži na maslu v veliki ponvi, da se hrustljavo zapečejo. Prelij jih s tekočino, ki se je nabrala v vrečki med pripravo zarebrnice.