scenografija celotnega dogajanja je impozantna, tale fotka desne hiše sestavljanke riomaggoreta pokaže samo izseček vsega skupaj; optimalen tajming za obisk petih med morje in gore stisnejnih selender na ligurijski obali pa zna biti prav tale krompirjev termin: sonce, simpatičnih 20+ stopinj, predvsem pa zeeeloooo zmerna turistična oblegancija – si ne predstavljam kakšna štala mora bit tole v visoki sezoni (oz. si predstavljam, ampak tega, kar si predstavljam ne bi šel sprobat v živo

kar je fino pri manjšem tour-gomazitisu je tudi to, da se poleg dvignjenim marelam sledečih pekinezarjev vidi tudi domorodce: tale sekstet riomaggiorskih pametovalcev je laganinsko zasedal čisto ob morju in v debati zagotovo razrešil marsikateri pereč problem v zvezi s petkonjskosilnimi izvenkrvnimi motorji in ostalimi za življenje potrebnimi vsebinami 

medtem ko fotrevje zaseda ne belih plastičnih (pre)stolčkih se mlada generacija obnaša enako, kot so se italijanski mulčki obnašali pred 20, 50 ali 70 leti: vzamejo lopto, z jopicami zamejijo gol in nabijajo kalčo – vse po reglčkih, ane … in ko smo že pri pričakovanih vedenjskih vzorcih:

nekatere od vsega tega fuzbala že mal glava boli … sej bo bolš sinjora, sej bo bolš! mogoče se azzuri sploh ne bodo uvrstili na mundial in bo vsaj eno poletje mir pred žogobrcom (you wish, hehe)

zdej je pa že skrajni cajt, da kej pojemo, ane? no, dve pašti bomo: ta prva so tile tanki špagetki s kremo iz morskih ježkov in napol pečenih paradajzov … kaj da ti rečem: kdor zna kuhat pašto pač zna kuhat pašto in italijani znajo kuhat pašto

prejšnjo ugotovitev je potrdila še gospa paola, prijateljica doktorja massimiliana, ki nam je za krompirjevke oddal krasno družinsko villo baffico za nameček pa organiziral še večerjo, kjer smo po brusketah z dva dni starim olivcem in dveh tortah salatah pojedli še tole morsko pašto z lignji, kozicami in brancinom (in spili kar nekaj gutljajev simatične ligurske vinske oferte) … grazie mille!

na pohajkovanjih po petih zemljah smo sicer snedli marsikatero fokačo, pozobali radodaren porcjon frita-mista, v porto veneru, ki tehnično gledano ni del petih zemlja (je pa čisto tam prav tako fleten, z byronovo grotto vred) pa je napotnik odprl sezono polenovke z ligursko ibungo – kuhan krompir, čebulna omaka, pinjole, olive … dobro zastavljeno, ma kruh pa vin bosta tole enkrat doma izvedla precej bolje od sicer simatične oštarije da timone v porto veneru …

bo pa, po drugi strani, težko priti blizu temule sladoledu iz corniglie, edine od petih zemlja, ki nima direktnega dostopa do morja (in ki se je, malo tudi zato, ker je noben drug od familije napotnik ni razglasil za najljubšo, v srce usedla družinskemu poglavarju) … dželat je namreč bazilikin, prelit z olivcem in postrežen s kosom sardinskega tradicionalnega pane carasau … mnogo dobro, celo odlično …

kar nas pripelje do devete, poslednje slike: na njej je mnogo dobra, celo odlična torta salata a.k.a. slana pita, ki sem jo po navdihu zgoraj na hitro opisanega turistiranja ta teden uprizoril v domači kuhinji … slane pite, tako pravi massimiliano, so na ligurskih mizah celoletna stalnica, polnijo jih vedno s sezonsko zelenjavo in tako so vsakič malo drugačne, čeprav so v osnovi vedno iste … tale napotnikova novemberka je šla takole: