redne spremljevalke kruha pa vina vedo, da napotnikov ata niso ne vem kako hud praktikant poslastičarničarskih ibung, ampak če in ko mu pot prekriža kakšna na principih svete preproščine utemeljena sladkarija, pa kaj radi iz špajze privlečejo žakejl cukra … tako sem se že nekaj časa spogledoval s toskansko klasiko, cantucci ali biscotti di prato imenovano … trdi so to izdelki, tradicionalno se jih pomaka v sladko vince vinsanto, nič pa ni narobe če za razmočitveni medij uporabiš mleko, kakav, limonado, čaj ali kavo … tako kot jaz danes:

slin slin? no, ni problema – čez dobro uro je tole lahko prizor iz tvoje mizice … takole postopaj:

• 250 g moke
• 165 g sladkorja
• žlička pecilnega praška
• dve jajci
• žlica medu
• košči kandirane limone (ali limonina ali pomarančna lupinica)
• 125 g mandljev

pečico segre na 180 stopinj … v skledi zmešaj moko, sladkor in pecilno prašek … jajca zžvrkljaj in jih skupaj z medom in kandirano limono primešaj mokacukru … premašaj, da nastane enotna drotinasta zmes, nato primešaj še mandlje …

maso stresi na pomokan pult, jo še malo premesi, razdeli na dva dela in z mokrimi rokami oblikuj dve podolgovati štruci – kakšnih 30 cm dolgi in cca 5 cm široki … štruci deni na s peki papirjem obložen pekač in ju za 30 minut postavi v pečico …

po pol ure pekač vzemi iz pečice in počakaj 10 minut, nato pa štruzi z ostrim žagastim nožem nareži na dober centimeter debele rezine … te zloži nazaj na pekač in jih daj še za deset minut nazaj v peč (od tu namreč pride ime: piškot v končni fazi izvira iz latinskega biscoctus – dvakrat pečen … nato pa ven in na rešetko … in nato v ona sladka vinca & co. ter vase … pazi zobe!

soundtrack je navdahnjen z dvojnostjo, trdostjo, zajebanstjo … torej: double x posse – ruff, rugged & raw