Status Quo

O glasbeni skupini, katere ime se diči v naslovu tega članka, sem svoje čase imel precej dobro mnenje. Če se pravilno spominjam, se je to zgodilo dvakrat v življenju. Prvič sem bil star okrog sedem let in čeprav sem na stružnici vrh lesene radijske gajbe z napisom Portorož UKV vrtel večinoma singlco Boney M (stran A: Rivers of Babylon, stran B: Brown Girl In The Ring) in neidentificiran komad Bay City Rollers, mi je bila zelo všeč tudi poskočnica Rockin’ All Over The World, ki sem jo tu in tam (ampak nikoli med čestitkami in pozdravi) ujel na valovih radia Ljubljana. Potem je minilo več kot 15 let, dokler Status Quo niso ponovno uleteli v moja ušesa, takrat seveda skozi stranska vrata (na glavnih zanje pač že dolgo ni bilo več prostora), ki so jih odprli Laibach s priredbo njihovega komada In The Army Now. Pa saj kompozicija res ni slaba, kajne, ampak tiste njihove vedno iste solaže in vedno isti aranžmaji pač po dvajsetih ali tridesetih letih postanejo dologočasni (fani so pri tem seveda izvzeti). Sicer pa: kaj pa naj človek pričakuje od banda s takim imenom? Da bo igral progresivo in z vsakim novim albumom odkrival nove glasbene izraze? Saj je še morje drugih zasedb, z drugačnimi imeni, a istim, vedno enakim pristopom k muziki. Pa čeprav tu in tam vržejo publiki pesek v ušesa, ko komad naslovijo z, recimo, Winds Of Change.

Navada je železna srajca, ki z leti postane udobna in spremembe so v nekaterih primerih precej tvegano početje. Moja mama ne bi za nič na svetu zamenjala lončka, iz katerega spije svojo jutranjo kavo. Pa čeprav je ubogi kos porcelana že pred leti ostal brez ročaja in je njegov rob že na več mestih fino odkrušen. Ata je kot zasvojen smučar smučke menjal vsaj na dve leti, je pa zato 25 let drajsal iste smučarske rokavice. Dokler niso dobesedno razpadle, pa še takrat jih ni vrgel v smeti. Za vsak slučaj. Iz istega razloga tudi pisec na dno omare spravi marsikateri odslužen kos obleke. In mogoče isti razlogi vodijo Janeza Bratovža, da se je dobršen del njegovega jedilnika, ki je pot začel že dolgo nazaj v Domžalah, prekvalificiral v železni repertoar, ki že leta vztraja tudi v pritličju Plečnikove palače na začetku Miklošičeve.

Česnova kremna juha z repki škampov je že taka veteranka – gosta, močna, okusna, malo preslana. Pa kaj, si rečem, v mrzlem in vetrovnem sobotnem večeru bi težko izbral boljšo začetno jed, še posebej, ko so svoje k slinskemu pogonu dodali še živahni mali mehurčki Isteničeve penine gourmet. Čeprav je zadovoljna tudi gospa, ki si na popečene kruhke maže drugo JB-jevo klasiko: dve terini iz gosjih jeter, eno pripravijo iz navadnih, drugo pa iz mastnih; in zraven mlaska ob marmeladi iz grenkih pomaranč. Duša je za silo privezana in se zmore začeti pogovarjati o vinih. Vinska karta je obsežna in pregledna, največ vin kupujejo pri primorskih favoritih, tudi zamejskih, a v njej je moč najti precej lepih reči tudi iz drugih pokrajin in nekaj konfekcijske tujine. V izogib slabe volje bi bilo fino, če bi določili nekaj steklenic, ki bi jih ponujali na kozarec tudi ob sobotah. Kajti restavraciji tega ranga pač ne priliče, da natakar gostu najprej pove, da se da večino vin dobiti na kozarec, potem pa že pri tretjem izbranem vinu začne jadikovati, da pet različnih steklenic pa tudi ne more odpirat, saj je ja sobota. Ja in? Saj imate odprto! Ampak vinska slaba volja je začela izginevati, ko se je v enem kozarcu znašel svež Marcov zelen 2003, v drugem pa Batičev polsuhi rose istega letnika in je že ni več, ko ob glavni jedi dobiva eksploziven duet 2002 Edija Simčiča, pri jagodnem izboru belega pinota 1999 Kmečke zadruge Krško pa skorajda že vriskava.

Krožniki, ki prihajajo iz kuhinje so preverjeno dobri, sestavine so sveže, dodelava jedi je popolna, prezentacija tudi. Mogoče pri slednji šepa le polenta z jurčki, briejem in tartufi, ki se sliši precej bolj elegantno, kot pa izgleda. Če nasproti vas nekdo naroči mastna gosja jetra – foie gras z breskvijo in čebulno marmelado mu lahko zagotovo zavidate styling krožnika, okus sočnih jeter in sveže sladkosti popečene breskve pa še nadgradi pikantnost čebulne marmelade. Pri glavnih jedeh sva najprej mislila, da je prišlo do pomote in da sva oba dobila isto stvar: enakomerno narezani rožnati koščki mesa z omako in prilogo. A okusa sta bila seveda različna: perutninsko sladkasta sekcija je mlaskala ob sočnih rezinah fileja račjih prsi v pomarančni omaki, jagenčkov hrbet pa se je v spremstvu rahlo zapečenih žafranovih rezancev kopal v dišeči timijanovi omaki. Vidite – nič posebnega, nič noro spektakulernaga, nič eksperimentiranja: ampak vse pripravljeno zelo natančno.

Če si mogoče pristaši progresive pri ostalih jedeh želimo, da bi JB svoje znanje skušal dokazati s kakšno novo inventivno kuharsko domislico, pa klasičnjakarski status quo pri sladicah res ne moti: čokoladni sufle z bavarsko omako, creme brulle, čokoladna pena, pana cotta: vse pet, vse super in vse v ravno pravih odmerkih za zaključek sobotne večerje.

JB je torej tam, kjer je bil: na zanesljivi strani klasične kuhinje, pri dobrih vhodnih sestavinah, natančni izvedbi. Mogoče mu kdo zameri več korajže, inventivnosti in eksperimenta. Ampak po drugi strani je pa res, da naslov tega članka velja za večino podalpskega življa. Saj veste, kdo je pokasiral 200.000 glasov v Baru: tisti, ki ni nikoli šel v ekstrem. Še predlog za JB-jev slogan: Ko veš, kaj dobiš.

New York, New York, big city of dream, but everything in New York ain’t always what it seem – too much, too many people, too much! je pred četrt stoletja bobnelo iz zvočnikov, ki so prestolnici sveta naznanjali rojstvo nove glasbene zvrsti – hip hopa. In če se je Grandmastru Flashu na trenutke zdelo, da je v New Yorku preveč ljudi, je to po drugi strani lahko prav v redu. Veliko ljudi veliko poje, in ker ima veliko ljudi tudi veliko različnih okusov (še posebej, če so se vkup natepli iz veliko različnih koncev sveta), vam je verjetno jasno, da je na tistih nekaj kvadratnih kilometrih velikega jabolka možnost prehrambene izbire večja, kot kjerkoli drugje na planetu – newyorške ulice ponujajo vse za vse okuse in vse žepe.
Hot Dog
Začnimo na jugu Brooklyna, kjer lahko v originalni birtiji Nathan’s Famous pojeste po mnenju mnogih najboljši hot dog v mestu – če seveda ne boste tja prišli v nedeljo dopoldne, ko se pred rumenozeleno pobarvano stavbo vije cela vrsta zelo dolgih vrst lačnih (ali pa radovednih) ust. Če gre verjeti piarovskim anekdotam, so Nathanove hrenovke postregli celo v beli hiši, ko je bila tam na obisku angleška kraljica. O tem, ali so ji bili všeč ni poročil, jih pa zagotovo ni pojedla toliko kot oni japonski suhec, Takeru Kobayashi, ki drži rekord tradicionalnega letnega tekmovanju v goltanju Nathanovih vročih psov: letos jih je sicer v dvanajstih minutah pospravil le 49, kar je 4 in pol manj kot lani, ampak še vedno dovolj za zmago z 12 razlike. Za moj okus bi jih bilo še 12 preveč, čeprav je Nathanova hrenovka za dolar in pol čisto simpatičen prigrizek, kar pa ne velja, če si ga privoščite med tekmo Metsov na stadionu Shea, saj mu takrat cena naraste na precenjenih pet dolarjev.
Hamburger
Kar je natančno toliko, kot boste plačali za pošten, dober palec debel, sočen in dišeč hamburger , ki ga pred vas na papirnatem krožničku postavijo v legendarnem Corner Bistroju na koncu West Villagea. Če bi lokal videli samo od znotraj, bi ga prej kot v velemstni New York locirali v kakšno vas, kjer se vsi poznajo med seboj. Za šankom ždijo patroni, ki se nenehno trepljajo po ramenih, očitno vsi poznajo birta, in nihče ne naroči nič drugega kot pivo in hamburger (ali pač samo pivo, kajne?). Ampak z razlogom! Če boste kdaj pohajali tam okrog, pozabite na predsodke do hamburgerjev in ugriznite.
Etno
Predsodki tam čez nasploh niso v redu. Vkolikor jih imate v prehranskem smislu preveč, boste ob enkratna doživetja v mini indijskih restavracijah, v katere morate prinesti svojo pijačo in spregledali boste okusno opremljene tajske restavracije, kjer lahko srebnete tudi tajsko vino. Brzeli boste mimo elegantnih manhattanskih suši barov in glasnih ruskih obedovalnic v Little Odesi, iz katerih diši po boršču. Ne boste okusili libanonskega falafla in dolge vrste specialitet v židovskih delikatesah. A še vedno vam ostane veliko možnosti: italijanske picerije, mehiške kantine, grške taverne, francoski bistroji … in skoraj prepričan sem, da se kje najde tudi slovenska oštarija.
Brunch
Nedelja je dan, ko si celo blazneči newyorčani vzamejo nekaj časa za sproščen pozni zajtrk in klepet s prijatelji. Brunch je nedeljska obveznica in kdor kaj velja, nedeljsko dopoldne preživi ob mizici kakšnega bistroja na pločniku v Chelseaju. Ob omletah, solatah, sendvičih, palačinkah … se klepeta in sreba pastis ali kakšen osvežilen long drink kot je bloody mary. Če vam uspe, da se spravite v Pastis, lokal v katerem je Woody Allen posnel svoj zadnji film, ste lahko zelo zadovoljni s samim seboj. In z nedeljskim jutrom v New Yorku, ki ga lahko še polepšate s pohajkovanjem po Chelsea Food Marketu, domiselno urejenem kompleksu noro založenih delikates, mesnic, trgovin s sadjem in zelenjavo, vinotek in pekarn, v katerih lahko skozi velika okna opazujete pekovske mojstre pri njihovem delu.
Špica
Pekarno ima tudi David Bouley. Čeprav ni pek, ampak ena od najsvetleje sijočih newyorških kuharskih zvezd. Je velik chef in suvereno vodi svoji dve restavraciji, Bouley in Danube. Obe sta bili letos, ko je Michelin prvič delil svoje zvezdice po New Yorku, nagrajeni z dvema. Newyorčani ga imajo radi (mogoče tudi zato, ker je po rušenju dvojčkov za gasilce in reševalce pro bono skuhal milijon obrokov) in je do sedaj edini šef, ki je v Zagatu, popularnem referenčnem restavracijskem vodniku, za hrano dobil oceno 29 (od možnih 30). In to ne enkrat, ampak trikrat zapored. Sicer pa bi bil mojster David zagotovo všeč tudi Slovencem, saj v svoji restavraciji Danube predstavlja avtorsko nadgradnjo avstroogrske kulinarične dediščine. Pri Bouleyu kuha bolj mediteransko/francosko. Degustacijski meni za večerjo je sestavljen iz šestih hodov. Krožniki so kompleksni, vsaka stvar na njih je odraz vrhunskega mojstrstva, pri poudarjanju izbornosti in svežine izbranih sestavin pa gre tako daleč, da za jakobove pokrovače že v jedilnem listu posebej poudari, da jih je iz morja potegnil potapljač, za pečenega pujska iz Pennsylvanie pa vam zagotovi, da je v svojem življenju jedel predvsem jabolka. Cena za večerjo z vini je 155 dolarjev. Plus 8,75% davka. Plus 15% napitnine. Ni poceni, kajne? Ampak je vredno vsakega dolarja, vam rečem. In pri Alainu Ducassu je večerja skorajda še enkrat dražja. Če je tudi toliko boljša, je pa že stvar okusa. In teh je, kot sem že omenil, v New Yorku neskončno veliko.