New York

New York, New York, big city of dream, but everything in New York ain’t always what it seem – too much, too many people, too much! je pred četrt stoletja bobnelo iz zvočnikov, ki so prestolnici sveta naznanjali rojstvo nove glasbene zvrsti – hip hopa. In če se je Grandmastru Flashu na trenutke zdelo, da je v New Yorku preveč ljudi, je to po drugi strani lahko prav v redu. Veliko ljudi veliko poje, in ker ima veliko ljudi tudi veliko različnih okusov (še posebej, če so se vkup natepli iz veliko različnih koncev sveta), vam je verjetno jasno, da je na tistih nekaj kvadratnih kilometrih velikega jabolka možnost prehrambene izbire večja, kot kjerkoli drugje na planetu – newyorške ulice ponujajo vse za vse okuse in vse žepe.
Hot Dog
Začnimo na jugu Brooklyna, kjer lahko v originalni birtiji Nathan’s Famous pojeste po mnenju mnogih najboljši hot dog v mestu – če seveda ne boste tja prišli v nedeljo dopoldne, ko se pred rumenozeleno pobarvano stavbo vije cela vrsta zelo dolgih vrst lačnih (ali pa radovednih) ust. Če gre verjeti piarovskim anekdotam, so Nathanove hrenovke postregli celo v beli hiši, ko je bila tam na obisku angleška kraljica. O tem, ali so ji bili všeč ni poročil, jih pa zagotovo ni pojedla toliko kot oni japonski suhec, Takeru Kobayashi, ki drži rekord tradicionalnega letnega tekmovanju v goltanju Nathanovih vročih psov: letos jih je sicer v dvanajstih minutah pospravil le 49, kar je 4 in pol manj kot lani, ampak še vedno dovolj za zmago z 12 razlike. Za moj okus bi jih bilo še 12 preveč, čeprav je Nathanova hrenovka za dolar in pol čisto simpatičen prigrizek, kar pa ne velja, če si ga privoščite med tekmo Metsov na stadionu Shea, saj mu takrat cena naraste na precenjenih pet dolarjev.
Hamburger

Kar je natančno toliko, kot boste plačali za pošten, dober palec debel, sočen in dišeč hamburger , ki ga pred vas na papirnatem krožničku postavijo v legendarnem Corner Bistroju na koncu West Villagea. Če bi lokal videli samo od znotraj, bi ga prej kot v velemstni New York locirali v kakšno vas, kjer se vsi poznajo med seboj. Za šankom ždijo patroni, ki se nenehno trepljajo po ramenih, očitno vsi poznajo birta, in nihče ne naroči nič drugega kot pivo in hamburger (ali pač samo pivo, kajne?). Ampak z razlogom! Če boste kdaj pohajali tam okrog, pozabite na predsodke do hamburgerjev in ugriznite.
Etno
Predsodki tam čez nasploh niso v redu. Vkolikor jih imate v prehranskem smislu preveč, boste ob enkratna doživetja v mini indijskih restavracijah, v katere morate prinesti svojo pijačo in spregledali boste okusno opremljene tajske restavracije, kjer lahko srebnete tudi tajsko vino. Brzeli boste mimo elegantnih manhattanskih suši barov in glasnih ruskih obedovalnic v Little Odesi, iz katerih diši po boršču. Ne boste okusili libanonskega falafla in dolge vrste specialitet v židovskih delikatesah. A še vedno vam ostane veliko možnosti: italijanske picerije, mehiške kantine, grške taverne, francoski bistroji … in skoraj prepričan sem, da se kje najde tudi slovenska oštarija.
Brunch
Nedelja je dan, ko si celo blazneči newyorčani vzamejo nekaj časa za sproščen pozni zajtrk in klepet s prijatelji. Brunch je nedeljska obveznica in kdor kaj velja, nedeljsko dopoldne preživi ob mizici kakšnega bistroja na pločniku v Chelseaju. Ob omletah, solatah, sendvičih, palačinkah … se klepeta in sreba pastis ali kakšen osvežilen long drink kot je bloody mary. Če vam uspe, da se spravite v Pastis, lokal v katerem je Woody Allen posnel svoj zadnji film, ste lahko zelo zadovoljni s samim seboj. In z nedeljskim jutrom v New Yorku, ki ga lahko še polepšate s pohajkovanjem po Chelsea Food Marketu, domiselno urejenem kompleksu noro založenih delikates, mesnic, trgovin s sadjem in zelenjavo, vinotek in pekarn, v katerih lahko skozi velika okna opazujete pekovske mojstre pri njihovem delu.
Špica
Pekarno ima tudi David Bouley. Čeprav ni pek, ampak ena od najsvetleje sijočih newyorških kuharskih zvezd. Je velik chef in suvereno vodi svoji dve restavraciji, Bouley in Danube. Obe sta bili letos, ko je Michelin prvič delil svoje zvezdice po New Yorku, nagrajeni z dvema. Newyorčani ga imajo radi (mogoče tudi zato, ker je po rušenju dvojčkov za gasilce in reševalce pro bono skuhal milijon obrokov) in je do sedaj edini šef, ki je v Zagatu, popularnem referenčnem restavracijskem vodniku, za hrano dobil oceno 29 (od možnih 30). In to ne enkrat, ampak trikrat zapored. Sicer pa bi bil mojster David zagotovo všeč tudi Slovencem, saj v svoji restavraciji Danube predstavlja avtorsko nadgradnjo avstroogrske kulinarične dediščine. Pri Bouleyu kuha bolj mediteransko/francosko. Degustacijski meni za večerjo je sestavljen iz šestih hodov. Krožniki so kompleksni, vsaka stvar na njih je odraz vrhunskega mojstrstva, pri poudarjanju izbornosti in svežine izbranih sestavin pa gre tako daleč, da za jakobove pokrovače že v jedilnem listu posebej poudari, da jih je iz morja potegnil potapljač, za pečenega pujska iz Pennsylvanie pa vam zagotovi, da je v svojem življenju jedel predvsem jabolka. Cena za večerjo z vini je 155 dolarjev. Plus 8,75% davka. Plus 15% napitnine. Ni poceni, kajne? Ampak je vredno vsakega dolarja, vam rečem. In pri Alainu Ducassu je večerja skorajda še enkrat dražja. Če je tudi toliko boljša, je pa že stvar okusa. In teh je, kot sem že omenil, v New Yorku neskončno veliko.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s