Med iskrenimi ljudmi.

Če niste slovenski nogometni reprezentant ali predsednik republike (ali član njegovega protokola), potem nimate prav veliko razlogov, da bi se redno vozili v Predoslje. Prvi se tam mimo vozijo v pripravljalno bazo, kjer kujejo strategije za sesutje svojih kvalifikantskih nasprotnikov. Drugi malo naprej od tam meditira v brunarici in sprejema uradne in prijateljske obiske. Vsem ostalim navijačem in državljanom ostane tretji razlog: obisk gostilne Krištof. In lahko ste brez skrbi: tukaj se boste zagotovo manj mučili kot fantje pod Oblakovo komando, pa še precej bolj sproščeno bo, kot v protokolarnih palačah. Čeprav je res, da se boste počutili še kako dobrodošle, saj imena gostov, ki rezervirajo mizo, napišejo na posebno pozdravno tablo pred gostilno. Kar je samo prva v vrsti podrobnosti, ki vam bodo dale vedeti, da pri Krištofu mislijo na vse. Tudi na naše največje bogastvo, ki ga drugod v najboljšem primeru odpravijo z otroškimi stolčki, v Predosljah pa jih čakajo pobarvanke, njihovim dimenzijam prilagojeno stranišče z umivalnikom, posebno posodje in pribor, za povrh pa še zanje sestavljeni jedilniki. Druga običajno ignorirana, pri Krištofu pa v samo srčiko koncepta vgrajena skupina državljanov, so vegetarijanci in vegani. Tem so namenjene posebne jedi iz certificirano biološko pridelanih sestavin. In da ne bo pomote: ne govorimo o pohanih šampinjonih ali njokih z gorgonzolo, ampak o jedeh, ki povzročijo izločanje sline tudi pri mesojedcih. Seveda pa že samo dejstvo, da v gostilni posvečajo tolikšno pozornost vhodnim sestavinam, dovolj pove o njihovem odnosu do hrane.

Pot do prvega resnega krožnika naju je vodila mimo velikanskih, iz buč in vej sestavljenih okrasnih pajkov, prek svežega, iz ličnega sodčka natočenega vipavskega sauvignonovega mošta, ki sva ga zvrnila ob ogledovanju rodbinskega stenčasa ter pozdravnega kruhka z zaseko in rezino jabolka. Da se dnevi poletnega jedilnika iztekajo, nama je bilo jasno že cel temačen dan (dežurni pesimistki pa že kakšen teden prej), zato sva sončne dneve po lastni izbiri reminisicirala skozi sladko-kisle zvitke jajčevca z ovčjim sirom in sušenimi paradižniki, malce presuho fazanovo rolado s slanino in pistacijami na grobo naribanem mariniranem korenčku ter lanskim Erzetičevim sivim pinojem, čar Mediterana pa sta – povsem neprimerno in popolnoma neuspešno – skoz zvočnike skušala privekati še Oliver in Tereza. V nasprotju z njima se je druga sorta jadranskih kozic z večjim uspehom infiltrirala na gorenjsko in z lisičkami zakuhala malo preslano, a pošteno in krepko juho. Ko smo že pri ženitvi koz in gliv: poštenja in krepkosti ne gre oporekati niti združbi popečenih jurčkov s kozličkovimi jetri, krožniku, ki je lepo dišal po dimu in navdušil s sočnostjo, vir prijetne sladkosti pirinega riža s potočnimi raki in tartufi pa se menda skriva v uporabi ovsene smetane. Ne vem sicer natančno, kaj to je, ampak tejle jedi je dobro delo in se lepo ujelo s Štekarjevo rebulo 2001.

Med tihim, a iskrenim rotenjem Krištofovega ozvočenja, naj vendarle nekako zablokira dalmatinska vokalista, se je zgodil čudež. Tišina. In nato nežno sporočilo zvočnika: Med iskrenimi ljudmi … Tako se govori. In poje. Zato o nadaljevanju pojedine povem iskreno: pečenemu, v trtin list zavitemu tuninemu fileju na rdeči pesi z vodno krešo in majaronom dejansko ni manjkalo nič, pečenim račjim prsim pa bi že zaradi količine slastne in ne presladke malinove omake morali dodati kaj bolj konkretnega, kot so bile štiri mini enotice zelenjave. Nadaljujem z iskrenostjo: v dvoboju Lisjakovega merlota 2002 in Erzetičevega cabernet sauvignona amfora 2001, je z malenkostno prednostjo zmagal prvi, a bi se revanša čez par let, ko se bo najstniški amforaš malo unesel, lahko končala precej drugače.

Nato je Janko skozi zvočnik Ljubljančanke vprašal, kam so namenjene. Odgovor je bil nedvoumen, saj je edina tam prisotna s polnimi usti jasno dala vedeti, da h Krištofu na metino kremo s čokoladnim ovojem. Ker mene ni nihče nič vprašal, sem si rekel: “Hvala bogu, da sn Štajerc!” in z velikim zadovoljstvom zaužil dnevno dozo bučnega – tokrat v obliki parfaita s krokantom iz bučnih semen – in sladkega, tokrat Kupljenovega izbornega chardonnaya 2000.

Še trenutek za osebno izpoved: priznam, da mi razni bio-, vege-, eko- in kar je še podobnih aktivizmov niso ravno pri srcu, predvsem zato, ker se mi zdi, da so izločevalni, da preveč ostro postavljajo mejo med pravovernimi osveščenci in neprosvetljenimi ignoranti. Ampak ko nekdo tako naravno in neprisiljeno uresničuje svojo vizijo sobivanja različnih prehranskih navad, kot to počnejo pri Krištofu, si ne morem kaj, da se mi tak poskus ne bi zdel nadvse simpatičen. Mogoče bil pa pravi naslov za tale zapis Živi in pusti živeti!? … Ah ne, potem se pa ne bi mogel obregniti ob Terezo in Oliverja.