Dremež na lovorikah

Zgornji konec Miklošičeve ceste v Ljubljani je precej dobra lokacijska izbira za podjetne gostince, katerih ambicija je posegati v višje sfere, tako po ponudbi, ki jo dajejo na krožnike in nalivajo v kozarce, kot po cenah, ki jih beležijo na jedilne liste in v vinske karte. Všečnosti lokacije bolj kot bližina centralnih postaj javnega prometa botruje bližina ljubljanskega cityja (borza, zavarovalnice, banke, sodišče) in njega okravatanih grl, ki rada poslovno obedujejo v lepih, dobrih, popularnih, trendovskih in sploh finih restavracijah. Razen tistih patronov, ki sodijo v kategorijo Menartovih gospodov v ličnih avtomobilih in s kislim zeljem v prebavnem traktu.
Kako torej obedujejo gospe in gospodje, kadar se odločijo svoje poslovne (ali pa osebne) partnerje šarmirati z obiskom v zapeljivo poimenovanem Monroeju?

To, da je šefica, gospa Monroe – Šemič, mojstrica PR-a in samopromocije vemo, saj sta nas tako ustno kot pisno izročilo v obilni meri prepričevala, da gre za eno izmed top ljubljanskih restavracij, kjer naj bi bili še posebej atraktivni vnaprej postavljeni meniji, pospremljeni z izbranimi vini. A ta zgodba je očitno preteklik…

Monroejeve smo v dobrem tednu obiskali dvakrat, prvič praznujoč v dvoje na četrkov večer, naslednji petek pa še na dnevnem, poslovno-prijateljskem kosilu. Ambient katakombastega tipa bi lahko bil precej manj uradniško hladen, pa za to ne bi bilo treba velikih investicij, le malo več domišljije in truda pri aranžiranju miz. Suhi penini Bjana in marinirani sardelici ali zeliščni skuti, ki so ju ponudili za dobrodošlico nimam kaj očitati, sva pa prvi večer zaman pogledovala po vinski karti in tako natakarju-obvladaču (ki naju je sprva hotel pripraviti k enotni barvni belo ali rdeče odločitvi) verjela, da se bo k predjedem najbolj podala bela bera Belice (sivi pinot & furlanski tokaj). Prav pretresena nisva bila, sivec se je sicer uspešno bratil z dimljeno postrvijo na hrenovi peni, za precej močno, okuov polno strjenko iz kozjega sira z orehi, radičem in pršutom pa mu je že zmanjkovalo sape, podobno kot se tokaj – predvsem po zaslugi aromatične sirove polivke – ni mogel ravno kosati s simpatičnimi v pršut zavitimi in v pečici popečenimi figami; precej bolj na njegovo vižo je bila uglašena minimalistična (zelo okusna, a vendarle precenjena) hobotnica na žaru. Ker je tisti četrtek v naju prevladal karnivor, je obvladač pametno sugeriral capo-d’istrijski Cabernet sauvignon ’98, ki je vse svoje atribute pokazal predvsem ob sočnem biftku z gosjimi jetri in tartufi, lepo pa je pospremil tudi ničposebnega teletino, ki jo v jedilnem listu sicer spremlja omaka iz šitak, ta večer pa so namesto aromatičnih gojenk nastopili jurčki, nad čimer se nihče ni pritoževal. Pograšala sva le malo več inventivnosti pri sestavljanju krožnikov, saj je pri Monroejevih priloge treba izbirati posebej. Mogoče je to gesta za promocijo svobode izbire, ki pa se je razblinila ob naročanju sladice. Tu je obvladač demonstriral popolno enoumje: »Za sladico boste pa borovničevo kremo ali pa nič« je rekel, midva pa sva lahko zgolj obsedela odprtih ust (ne vem natančno ali zaradi freh načina ali zaradi dejstva, da strežejo samo eno (!!!) vrsto sladice), ki sva jih potem le zapolnila z omenjeno svežo sadno-jogurtasto zmesjo.

Ob naslednjem obisku (tokrat v troje) je grla spet najprej močila Bjana (spet smo brez pripomb), novost v ponudbi pa je bila vinska karta. Ker smo jezike ravno brusili o čudno firnasti steklenici Protnerjevega Chardonnaya 2000, ki sem ga srebal oni dan, smo za primerjavo izbrali njegovega dve leti starejšega brata, ki na srečo ni tako zmedeval glav, čeprav je arome vsaj na začetku molel v približno isto smer. Obvladača tokrat ni bilo, zamenjevala ga je zelo prijazna in komunikativna gospodična, ki je bila v službi šele četrti dan in tako ni vedela natančno kaj se skriva v belušnih raviolih velikanih, je pa vedela vsaj to, da jih ne delajo v hiši. Senior je pripomnil, da je bilo testo razkuhano, fila »z nečim, kar ne vem kaj je« pa zelo kompaktna, Medior je o že omenjenih figah sodil, da so malo preslane, Junior pa sem na korektnih skutnih žličnikih še enkrat okusil ničposebnega omako z jurčki.

Mesojedski teden smo zašpičili z jagenjčkom na žaru, ki ga dajejo v dveh izvedbah: sam sem si ga dal postreči z mediteransko zelenjavo, a mi je bila na pogled bolj všeč Mediorjeva verzija s stročjim fižolom in pehtranom. Ovčica je bila sicer lepo pečena in prijetnega okusa, a bolj na hojladri razkosana, tako da sva se kar dobro borila s kostmi in hrustancem. Precej bolj na je šlo s Ščurkovo Staro brajdo ’97, briškim zvrstnim posebnežem, ki ga za takega naredi dodatek refoška. Pri sladicah smo spet naleteli na blažji škandal, tokrat so ga pripravili nebodigatreba jaffa keksi, ki so tvorili eno plast sicer fine čokoladne kremne torte. Sladic so ta dan pripravili več, saj nam je bilo dano poskusiti tudi kuhano smetano.

Monroe torej ne opravičuje vsega pompa in hypa, ki se ustvarja okoli njega. O kakšnem hedonističnem razvajanju vseh čutil, ki ga človek po tovrstnih govoricah pričakuje, res ne moremo govoriti. Večina jedi je sicer pripravljena korektno, a zdi se, da pri kreiranju jedi domišljija ustavi pri dolgih poimenovanjih in fancy sestavinah. Vinska karta je povprečna, večinoma napolnjena s tekočimi letniki, redke starejše izjeme so cenovno zasoljene. Da le dremež na lovorikah ne bo predolgo trajal …