Špacapan

April na Krasu

sufle z belo čokoladoApril je s svojim pregovorno spremenljivim vremenom pravi izziv in jamstvo kratkočasja za izletnike. Gospodje pred prognostičnimi kartami štejejo oblake in gubajo čela ob prehodih hladnih front ter – praktična aplikacija Murphyjevih zakonov je zagotovo obvezni predmet pri študiju meteorologije (in naši vremenarji so si z njim gotovo zviševali povprečje) – prav za vikend kličejo dež, veter, nizke temperature in »krajevne plohe, ponekod nevihte«. A ker smo urbanizirani & digitalizirani pisarniški ščurki postali pravi control freaki smo ob petkih popoldne absolutno prepričani, da bomo s pozitivnim odnosom do sveta vobče in vremena še posebej, ter s ponavljanjem mantre »Se že trga!« pretentali prirodo in nje muhe. Vsaj za čez vikend. Še posebej, če kanimo osnovno družbeno celico popeljati v sam koren besede krasno, na Kras. In ne boste verjeli – ta vikend je mantra delovala.

Marsikdo poreče, da vreme ne more biti ovira za doživetje Krasa, saj mehak bel kruh, rezine pršuta v kontrolirani atmosferi, njokče in teran ponuja če že ne vsaka druga kontinentalna krčma pa vsaj vsaka štacuna z več kot 12 kvadratnimi metri prodajnih površin. Napaka! Sladke rezine, ki ti jih z noge velikanke za spremljavo svojih nektarjev v kleti nareže Jožko Renčel, imajo ekskluziven domicil na prvem ovinku iz Dutovelj proti Repentabru in meglice, katerih dvigovanje gledaš skoz Stanarjevo okence vrh Štanjela, imajo z jutranjo ljubljansko zoprnijo skupno le ime – pa še to povsem neupravičeno. In ko stopiš skozi vrata Špacapanovih na Komnu, veš (no ja, upaš), da je Bizovičarjevo pačenje, ki te pričaka v televizorju pri šanku, tvoj poslednji stik nedeljski stik z Ljubljano. Prijazno ti odmerijo prostor pri okusno opremljeni mizi, iz kuhinje pa prinesejo predvelikonočni pozdrav v obliki zvitega kruha, polnjenega s šunko in sirom ter pospremljenega s hrenom, vmešanim v skuto in kislo smetano.

Ko je gospa Ada, kuharica leta 2002, predstavljala nedeljski jedilnik, sva z ušesi strigla predvsem pri predjedeh, pogled pa je – vsaj meni – vseskozi uhajal na strežno mizico k impozantnemu godalnemu duetu: violini suhega in violi pečenega pršuta. Odločil sem se za slednjega, ki ni bil najbolj sočen predstavnik svoje vrste, a so ga sijajno nadgradili s hrenom v nenavadno sveži kombinacijo pomarančne lupinice in soka. Svežino je potreboval tudi carpaccio iz skoraj presuhih in močno dimljenih račjih prsi – ter jo dobil v obliki tankih jabolčnih rezin in pravega odmerka balzamičnega kisa. K obema jedema se je lepo prilegal domač kruh z rozinami, pa tudi sadna, a telesna in kompleksna Štokljeva rebula. Špacapanovi so kuhinjski sezonci, zato je bil naslednji postanek posvečen špargljem: mlade gojene bele beluše so skuhali, nato pa samo polili z olivnim oljem ter dodali limono, lističe pikantne rukole in parmezana. Imel sem občutek, da bi bilo karkoli drugega nasilje nad nežnimi belimi stebli. Divje šparglje so pripravili v solati s trdo kuhanim jajcem (tako smo pri babici na Koroškem včasih jedli hren) ter postregli v krušni skodelici. Sestavine iste kot za navadno fritato, a ideja je to jed učinkovito odpeljala daleč stran od navadnega. A pri Špacapanovih ni vse eksperiment. Štrukelj s špinačo bi mogoče razočaral iskalca norih kombinacij, a gotovo sem (glede na izrazje, ki ga uporabljam, ko doma vlečem testo za štruklje) zadnji, ki bi mu lahko kaj očital. Občutek za balansiranje okusov so pri Špacapanu demonstrirali pri žepkih z jurčki v omaki z repki kozic in s črnim tartufom. Jed bi lahko zgubila sleherno identiteto, a vendar so bili elementi sestavljeni tako, da je vsak, tudi nežni repki kozic, prišel do izraza. Koliko je k temu pripomogel polsuhi Saksidov sauvignon (ki na vonju obeta več, kot pa potem v okusu da) je že drugo vprašanje, a menila sva, da bi reč prav tako – če ne celo bolje – pospremila že prej omenjena rebula.

Za spremljavo h glavni jedi so nama namenili še eno Saksidovo vino, zvrst Carisma Cuvee 2001, zmešano iz cabernet sauvignona, modrega pinota in merlota, ki je na mizo prišla v precej podhlajenem stanju, tako da ni mogla ravno pokazati vsega, kar zmore. Tudi Špacapanovi verjetno pri glavnih jedeh zmorejo več – predvsem domišljije – kot so je pokazali pri sicer korektnem, a zelo vsakdanjem jagenjčku iz pečice v družbi krompirjevega pireja in dušenih jabolk, ter presuhem in preveč žilavem divjem prašiču v vinski omaki s polento. Da je povprečnost glavnih jedi moč primerjati s prehodno pooblačitvijo (ali prilagoditvi ponudbe nedeljskim dobro pečenko iščočim gostom?) sta potrdili sladici, šolski primer dobrega, na sredi še tekočega, sufleja z belo čokolado in močna, s karameliziranimi mandlji ojačana mandljeva strjenka. Ko sva sladkor v krvi dvignila še s teranovim likerjem, ko sva za opisano pojedino dobila zelo ugoden seštevek na dnu računa in ko je Bizovičarja za nekaj krogov zamenjal tuleči Ališič, sva bila res vesela, da si tega kosila nisva privoščila v kakšni od ljubljanskih kvazi izpostav primorsko-italijanske kuhinje. Očitno je namreč, da stvarem najboljše strežejo tam, kjer so blizu svežini sestavin, izročilu in zdravorazumskemu umerjanju okusov in cen. Občasne plohe pri kakšni jedi ter pretežne do zmerne pooblačitve pri vinski ponudbi Špacapanu zlahka oprostimo zaradi že dolgo časa pretežno jasnega in sončnega vremena, ki ga lahko imajo le oštarije z dušo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s