Chez Eric

Chez Chef

zloženka iz popečenih gosjih jeter in jabolčnih palačink v omaki s konjakomUdomačeno slovensko izrazje na temo narediti se Francoza temu starodavnemu in uglednemu narodu ne pripisuje ravno plemenitih lastnosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika tako besedno zvezo oditi po francosko razloži kot brez slovesa, neopazno, stvari pa še bolj zaostri z besedno zvezo gost jo je popihal kar po francosko, ki pomeni, da je nekdo odšel, ne da bi plačal. Kljub temu se Slovenci kar radi delamo Francoze, če ne drugje na cestah, po katerih se na veliko prevažamo s francoskimi avtomobili, pred televizorji, kjer radi ploskamo Zidanovim in Henryjevim bravurozam, v kinu, kjer se pustimo nepovratno šokirati, pa tudi pred glasbenimi predvajalniki, kjer se meni dlake ježijo ob Concubine de l’Hemoglobine rap poeta MC Solaarja (uredniku Poleta pač ob kakšni Bizetovi ariji, komu drugemu pa ob Edith Piaf ali posnetkih iz pariškega Buddha Bara). In ja, seveda ga ni gurmana, pa ne samo v Sloveniji, ki ne bi na debelo požiral sline ob prelistavanju gastronomske biblije, v angleški različici 1350 strani debelega Laroussovega Gastronomiqua. Ne nazadnje pa se Francoze delamo tudi mi, saj slovenske gostilne in restavracije presojamo po Chemperardovi, se pravi francoski, metodi.

Ker torej za francozenje v naši domovini ni več kakšnih moralnih zadržkov, sva se prejšnjo sredo Francoza naredila še midva: dete sva zaupala pestrni in po francosko, se pravi brez slovesa, neopazno, odšla k prvemu francoskemu chéfu metropole. Eric, ki so ga iz Alzacije v Slovenijo zvabili francosko-slovenski avtomobilarji se je precej selil in se zdaj ustalil v Rotovžu, med vikendom pa tudi v kleti penin Istenič na Bizeljskem. Poleg tega se ukvarja s cateringom in v naših krajih redko videno, a za ljubiteljske kuharje še kako dobrodošlo šolo kuhanja, v kateri gostom na tematskih obiskih v svoji kuhinji razodene marsikakšen trik. Skratka – delaven mož.

Tisto sredo se gostov ob mestni hiši ni ravno trlo, poleg naju se je Francoze delalo še nekaj sodržavljanov Unije. Uvertura je bila še slovensko-francoska – glede na Ericovo sodelovanje z rodbino Istenič sva brez pripomb srebnila njihov fleten, zelo suh in svež Gourmet brut in začela s prebiranjem preglednega jedilnega lista. Izbira sploh ni bila lahka, saj Eric v vsako kategorijo naniza kar nekaj vabljivih jedi z vseh koncev Francije. Resno delanje Francozov se je začelo s presenetljivo lahkotno kremno juho iz bučk, ki jo je spremljal kanape z olivno tapenado in kandiranim paradižnikom, nadaljevalo pa s terino iz prekajene svinjske krače in govejega jezika s peno jabolčnega hrena, ki sem jo izbral kljub slovenski vraži (saj sem ta večer vendar Francoz), da naj se hren konzumira zgolj v mesecih, ko se ne sme sedeti na travi, se pravi v tistih, ki vsebujejo črko r. Terini sicer ni nič manjkalo, a v dvoboju s še eno hladno predjedjo, zajčjim zvitkom z gosjimi jetri in mariniranimi figami je potegnila krajši konec. Podobno kot prvi vinski izbor, beli Mouton Cadet 2001 (zvrst sauvignona, semillona in muscadella), ki ga baronesa Filipina Rotschildova na veliko prodaja na vseh koncih sveta in ki bi veliko lažje pospremil kakšno nežno ribo ali raka. Za kar je dobil priložnost (in jo izkoristil) na naslednjem krožniku, z repki škampov oplemenitenih drobnih pariških njokcev, ki jih Eric pripravi z bazilikinim maslom in gratinira. Je pa kadet spet klecnil ob zloženki iz popečenih gosjih jeter in jabolčnih palačink v omaki s konjakom in čas je bil, da ga nadomesti kakšen močnejši soldat.

Iz Ericove vinoteke, ki jo sestavlja nabor slovenskih pravakov in žal, le tiste francoske steklenice, ki jih je moč kupiti tudi na slovenskih trgovskih policah. Nič pretresljivega torej, s poudarkom na že omenjeni rodbini Mouton Rotschild in njihovi kolekciji prednikov, izmed katerih sva izbrala krepkega barona Henrija ’98, ki je na začetku udaril z močnim vonjem po dimu in žaru, ki se je zlagoma umiril in pustil na plano tudi nekaj drobnih jagod. Še dlje je trajalo, da se je vino dovolj prezračilo, da je pokazalo prijetne tanine in zaokrožen okus, ki pa mu na sveži strani vseeno nekaj manjka . A nič tragičnega, Henri je prav lepo snedel s polži nadevane piščanje prsi v soku iz štorovk, in bil (tako kot midva) še bolj navdušen nad z medom karameliziranim jagnječjim filejem v sezamovi skorji. Žal sta obe jedi imeli isto prilogo – pečen krompir, dušene bučke in jajčevce ter kuhan brokoli in korenček – za restavracijo na taki ravni in s takim jedilnikom pač preveč na prvo žogo in mimogrede, kar velja tudi za melonino pito v želeju iz portovca (sliši se bolj spektakularno, kot je v resnici) nikakor pa ne za Ericovo izjemno čokoladno creme brulle, ki je res takšna – no, pravzaprav boljša – kot mora biti.

S tem je bilo najinega francozovanja konec, saj se nama nikakor ni zdelo fer, da bi jo popihala kar po francosko. Eric kuha dobro, mogoče bi bil lahko bolj korajžen pri konceptualnem špičenju svoje ponudbe in ponudil kakšen presežek več. A mogoče je celo bolje da je tako, kakor je, kot pa da bi ga odneslo v kakšen riskanten eksperiment. Za kratkotrajno delanje Francoza je namreč obisk na Mestnem trgu čisto dovolj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s