ustvarjanje in negovanje družinskih tradicij zadobi z razširjanjem in pomlajevanjem lastne osnovne družbene celice čisto nove perspektive … in tako tradicionalčimo tudi v naši rodbini … ker smo torej imeli družinski prehranski spektakel pred dobrimi tremi leti, v anticipaciji otroškega prvenca, se spodobi, da ga imamo tudi zdaj … takole smo zašpičili četrtkov večer: en pogrinjek iz remains of the day (tokrat je bila to v namaz sfrulirana škrpena) in od poroke prihranjena (in brandirana!) zlata radgonska mehurčnica … potem pa tri rihte by chefica:najprej hecna mozaična terinica s stročjim fižolom in mladim slanim sirom, potem žametna kremna juha iz bučk z bivoljo mocarelo in slanim filejem, nato (ali na to) pa še rdeče čebulice polnjene s škrpeno in zelišči … zraven pritiskamo nosove (chefica zaradi trebuha in šoferka zaradi volana pač malo manj) v lepo dozorelo flašo italijanskega južnjaka (fiano di avelino 2001 by feudi di san gregorio) iz poročnega tripa, ki mu je par let mirovanja v kleti dobro delo … nato se v kuhinjo prestavi chef, ki v skladu s pravilom o gastronomski enakovrednosti vseh sestavin na dvakrat rdečo (vino + rdeča pesa) rižoto položi sotirane četrtinke jagnječjih ledvic (167 tolarjev za pet kosov) in zraven ponudi vinakoperski cabernet sauvignon capo d’istria 99, ki bi mu dodatnih pet let v kleti tudi dobro delo, čeprav je bil dober že zdaj … zaključimo z belimi breskvami v želeju iz zelenega čaja z meto in koglovim polsladkim rumenim muškatom 99 v kozarcih … kok je nam hudo! …

p.s. kogar zanima recept za dvakrar rdečo rižoto naj bere naprej, kdor če met recept za kaj drugega od zgoraj naštetega pa naj pusti komentar …

za dvojno rdečo rižoto z jagenjčkovimi ledvicami chef potrebuje:

• tri enako velike rdeče pese
• eno čebulo
• lonček riža
• buteljko rdečega vina (merlot vila brici je okej)
• zelenjavno osnovo za zalivanje (simpl: na centimetre nakocka korenje, koromač, por, čebulo, česen, zeleno … doda lovorov list, peteršilj, timijan, nekaj zrnc popra in vse najprej 10 minut praži na olju, nakar zalije z dobrim litrom vode in pusti na izi vreti od pol do tričetrt ure … precedi in porabi)
• žlica maskarponeja in približno toliko parmezana
• maslo, olivno olje, sol, kis
• šest jagnječjih ledvic (kar se da nadomestiti tudi s kakšno drugo drobovino, ampak jagnječje ledvice so pa le jagnječje ledvice)

delo poteka takole: najprej v treh kozarcih vina, štamprletu kisa in osoljeni vodi skuha tri dobro oprane rdeče pese, kar traja dobro uro, če ne kar uro in pol, kuhane pa so takrat, ko se jih da lepo lupiti z roko … pese naj se ohlajajo kar v čobodri, v kateri so se kuhale … rižotiranje nadaljuje z nežnim praženjem ene drobno sesekljane čebule na maslu in olivnem olju … ko se zmehča, pojača ogenj in prepraži še lonček riža … ki ga po posteklenitivi čaka šumeče in dišeče zalitje z dvema kozarcema rdečega vina … chef pridno meša, da alko povre in se rižota začne sušiti, kar je obenem znak za novo zalivanje, tokrat z zajemalko zelenjavne osnove … ko ta med mešanjem povre, vajo ponovi … in še enkrat … in še … ponavlja, skupaj s postopnim dodajanjem soli, dokler riž ni kuhan na zob… takrat ustavi ognjene zublje in rižoto razrahlja z zajemalko tekočine, v kateri je kuhal rdečo peso … le-to nareže na kockice in jo vmeša v rižoto, takisto naredi z mascarponejem in parmezanom … vse skupaj je zdaj ravno prav divje barve in vegetarijanci lahko na tej točki že začnejo jesti … za karnivore na maslu na hitro (par minut) sotira na četrtine narezane ledvice, ki jih na koncu soli, popra in položi na rižoto … dobro je, všeč je celo dedotu, ki je sicer doživljensko količino riža pojedel že v otroštvu …

muzika za zraven: red hot chili peppers – blood sugar sex magik