dedotovi spektakli so vedno konceptualni, čemur gre zaploskati (kar ponavadi tudi počnemo, vsaj z želodci, če že z rokami ne) … lani enkrat je v vse rihte naštimal kaj od janjca – naredil je celo jagenjčkove ocvirke za ocvirkovco … v nedeljo je zastavil manj krvoločno, ampak še vseeno močno na rdeče … paradajs in da haws! … kar precej ga je pokuhanega in spasiranega zamesil v lep, sladkast oranžen kruh, na katerega smo mazali kozjo skuto z baziliko in zraven grizljali pečene paprike, kaprine plodove, olive, vložene jurčke in češnjevčke … nekaj iste domače pasate je zamešal v testo za široke nudle, ki jih je polil z močno omako iz sušenih & češnjastih paradajzov … nekaj tamalih popečenih je osveževalo jagnječje kotlete in cel pečen krompir, v krepak domač sladoled pa je umešal manjšo modrikasto različico, znano pod imenom borovnica … in tako smo na  koncu rekli samo še “matr mamo krompir da mamo dedota k ma paradajz” … soundtrack je bil paolo conte, čeprav je na misel prihajala tudi gunsovska tejk mi daun tu d paradajz siti … ampak prijetno siti od paradajza si okusa res nismo želeli kvariti z axlovim cviljenjem …

p.s. tale paradajz fotka od maka visi nad našo mizo … doma je pa tukaj