domnevam, da ni dedca, ki ga ob prebiranju jedilnega lista pri postavki bikovi prašniki ne bi zaskelelo v spodnjem nadstropju … kljub temu, da je point zapakiran v precej lep celofan (prašniki – a so to testisi bika, ki je bil že tako star, da se je na njih začel nabirati prah? … ali prihaja iz kmetije bojana prašnikarja, po domače brezjajčnega selektorja?), je topa bolečina vseeno prisotna – seveda ne toliko, da ne bi potem marsikdo v mazohističnem navalu firbcanja svojega trebuhavendarle spremenil v poslednji pestič … mravljinci podobnega kanibalskega tipa so zadnjič lezli po chefovem hrbtu, ko je dežurni štajermesar z rutiniranim gibom zgrabil dva telečja jezika in ju lepo zavil v vrečko za s sabo – nenazadnje chef vendarle pripada sekciji najbolj gobčnih v mestu (pa i šire) in je njega dni celo vpregal svoje možganske celice v preučevanje materinega … čeprav je legenda toporišič zaznal in predvidel marskakšno pregibalno varianto jezika (predvsem pa ogromno izjem v njih rabi), mu v dolgi karieri ni uspelo jezikovne substance pripeljati dovolj daleč, da bi se od tega kdo (resnično, ne metaforično) do sitega najedel … chef je tako raje prelistal delo (po kliku bodi pozoren na ime založbe!) ene druge legende (izdajo iz leta ’65) in potem malo po svoje naredil telečji jezik v solati …

dva telečja lingota sta družinsko veselje za vsaj dva obroka … pri prvem bo njuna esenca nastopala v vlogi bistre župe, na rezine narezan jezik in pol pa potem pokažeš še narodnozabavni glasbi, restancu, hrenu s kislo smetano in solati … remains of the day pa pripadajo fotru, ki naj si naredi takole solato:

• kuhan in olupljen telečji jezik
• ena bela čebula
• žlica kaper iz slanice
• žlica zenfa
• bučno olje
• salt n’ pepa
• jabočni kis

jezik se kuha z jušno zelenjavo (korenje, por, zelena, peteršilj, koleraba … mogoče še kakšna paprika in mali paradajzek, ker je lih sezona + sol, poper v zrnu, par ostružkov muškata, lovorov list) … ko je dovolj ohlajen, mu snemi ta zategnjeno belo kožo, kar sploh ni problem … čisto ohlajenega nareži na kar se da fine rezine, dodaj sesekljane kapre in na kolobarje narezano čebulo in zalij z dobro premešano emulzijo iz zenfa, kisa in bučnega olja … to naredi zvečer, daj v hladilnik in pojej naslednji dan za južino (če popoldne ne kaniš imeti neposrednega stika s strankami ali nadrejenimi) ali pa še raje za večerjo … za boljši občutek, da si naredil nekaj zase, lahko v tole mesarijo namešaš še kakšno bolj čvrsto perje, recimo endivijo ali kuhan stročji fižol … če ti je domač trud z jezikom odveč, se lahko lingvistike lotiš v skaručni

soundtrack: ana pupedan – bla bla bla