po tradicionalnem desetiškem štetju, ki so ga tovarišice osem let pridno vcepljale v glave chefa in njegovih sošolcev na osnovni šoli (takrat še) druge grupe odredov mozirje, je letos odbilo dve desetici od valetnega vrtenja v belih startaskah in ostali poznojugoslovanski trendovski mladinski garderobi (tipo teens) … iz zvočnikov so hreščali wild boys, maria magdalena in tarzan boy in s sošolci smo tulili, da se itak vidimo vsako leto na obletnici … nu, to se sicer ni zgodilo, podobno kot se ne dogajajo prav pogosto spremembe jedilnikov za tovrstne summite: dunajc, pečenka, riž, pomfri, kuhano korenje, cvetača & brokoli, mešana solata … in seveda xy decijev refoška/cvička ali pač xy flaš laškega … no, k temu časovnemu stroju gre dodati še očetovsko in materinsko sledenje popotovanju v preteklost z dvodnevnim komplet tretmajem s favoriti chefovih osnovnošolskih brbončic: v soboto goveji zrezki v rjavi in gladki čebulni omaki s kremasto kremastim pire krompirjem in solato zamešano z antivampirsko dozo česna, bučjaka in domačega jabolčnega jesha … v nedeljo pa seveda goveja župa z gresovimi knedli, pohana kura, rizi bizi in sobotni identična solata … kot bi rekel lojze slak: mama prihajam domov in jočem od sreče …